Zakonca Knez sta v Ljubljani študirala sinologijo, eno leto študija pa preživela v provinci Sečuan. Čeprav študija nista nikoli končala, sta si vedno želela nazaj na Kitajsko. “Iskala sva poti in ko sva imela štiri otroke, se je pot končno našla. Zdaj smo tukaj,” pripoveduje Sonja Knez. Na drugačen način življenja so se privadili. Po kosilu sledi obvezen počitek, najsi bo v trgovini, šoli ali službi. Prav tako so se navadili na hitro razvijajočo se infrastrukturo: “Kitajska se dnevno spreminja. Cesta nastane čez noč, dobesedno čez noč. Gradi se z veliko naglico.“
Sonja Knez se je pred štirimi leti z družino preselila v kitajsko vas Dongguan s sedmimi milijoni prebivalcev
Zakonca Knez sta v Ljubljani študirala sinologijo, eno leto študija pa preživela v provinci Sečuan. Čeprav študija nista nikoli končala, sta si vedno želela nazaj na Kitajsko. “Iskala sva poti in ko sva imela štiri otroke, se je pot končno našla. Zdaj smo tukaj,” pripoveduje Sonja Knez.
“Naš svetlolasi sin se je lani v vrtcu skregal in celo stepel s sošolcem, ker mu je ta rekel, da ni Kitajec.”
Na drugačen način življenja so se privadili. Po kosilu sledi obvezen počitek, najsi bo v trgovini, šoli ali službi. Prav tako so se navadili na hitro razvijajočo se infrastrukturo: “Kitajska se dnevno spreminja. Cesta nastane čez noč, dobesedno čez noč. Gradi se z veliko naglico.“
“Kitajci ne verjamejo, da se nekaj ne da. Besede nemogoče ne poznajo. Tako tukaj delujejo vsi ljudje, ki jih poznamo.“
Družino Knez je ob selitvi najbolj skrbela najstnica, a so jo vpisali v mednarodno šolo, sinova pa sta se po enem letu privadila na jezik in kitajsko šolo.
