Koliko je teh ur ali izkrivljena realnost

Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?

foto: MMC

Ker ne priznavamo božične histerije pred božično histerijo, se vrnimo k realni politiki. Oziroma k običajnem življenju. In kaj je bolj realpolitičnega, kot pranje umazanega perila v tujini. Ali tožarjenje v tujini. Ali prepiri pred tujo javnostjo. Zgodba je prastara in zadnja epizoda, ko sta pred Odborom Evropskega parlamenta za preiskovanje pranja denarja nastopila Anže Logar, poslanec in predsednik parlamentarne komisije, ki preiskuje zlorabe v bančnem sistemu, in Borut Mekina, novinar Mladine, je le nadaljevanje mučne in vsaj malo sramotne politične prakse. Kakorkoli, na tapeti je bilo iransko pranje denarja v NLB in zaslišanje je bilo, kakršno je pač bilo … Predsedujoči je na koncu povzel, da naj zadevo, ki se je zgodila v Sloveniji v slovenski banki, rešimo Slovenci sami. Ne s temi besedami, vendar s takšno intonacijo.

Kot vesta oba redna poslušalca te oddaje, nad bankami in bankirji pri nas nismo ravno navdušeni in zato je spremljati nastope predsednika parlamentarne komisije za zlorabe v bančnem sistemu poučno in zabavno; pa tudi sicer se zdi Anže Logar poslanec na mestu. Zelo drugačen od prevladujočega strankarskega fenotipa. A nam je v zvezi s preiskovanjem zlorab v NLB vzbudila pozornost malenkost, ki bo, kot se bo pokazalo na koncu prispevka, tudi ostala malenkost. Omenjamo jo le zato, ker je ne omenja nihče drug.

V intervjuju, danem osrednjemu slovenskemu časniku, je Anže Logar odgovarjal v zvezi s preiskovanjem bančne luknje na novinarsko vprašanje: Samo iz Banke Slovenije ste dobili 26 tisoč strani dokumentov. Ste vse prebrali?”

Gradiva je več kot 300 tisoč strani, sam sem jih prebral okoli 70 tisoč. Številne ure sem preždel v ‘tihi sobi’.” – Anže Logar

Kar nas zanima in je hkrati vprašanje uporabne naloge za četrti razred, se glasi: »Koliko je teh ‘številnih ur’?«

70 000 strani je namreč zelo veliko strani. Tudi tisti med nami, ki smo navajeni špehov, kot so spomini Winstona Churchilla, zbrana dela Ivana Cankarja ali celoten opus prijatelja Ivana Sivca, se ob sedemdeset tisoč straneh zdrznemo. Ali je mogoče, da je korektni Anže Logar, veliko upanje slovenske pomladi, zašel, kot bi se reklo po Stevu Jobsu, na polje izkrivljene realnosti?

Nikakor si ne smemo privoščiti osebne interpretacije, zato uporabimo kar njeno veličanstvo učiteljico življenja, ki ni zgodovina, temveč matematika. Še sploh njene najznamenitejše otroke: seštevanje, odštevanje, deljenje in množenje.

Na našem radiu ne vemo veliko, vemo pa natančno, koliko traja branje ene strani. Velja, da izkušen radijski bralec prebere natisnjeno vrstico v sedmih sekundah. Ker je splošno znano, da iranski pralci denarja v spregi z bankirji kot orožje za množično uničevanje najraje uporabljajo Curier New 12 z razmikom 1,5, smo trdno prepričani, da branje ene strani takšnega dokumenta traja tri minute. Ker je Anže prebral sedemdeset tisoč strani, je bral natančno 210.000 minut. Ampak to še ni zadovoljiv odgovor, kajti vprašanje se je glasilo: “Koliko ur je potrebnih za 70.000 strani.” Po zadnjem izračunu dobimo odgovor: 3.500 ur.

Poslanec Anže Logar je v tihi sobi preživel 3.500 ur. Sedi, pet.

In na tem mestu matematika opravi svoje. Nas pa zanima še naprej. Kljub delovni vnemi in državljanski odgovornosti slovenskega poslanca od nikogar ne moramo zahtevati, da dela štiriindvajset ur dnevno – kajti v tem primeru dobimo podatek, da je Logar preiskoval luknjo v soju brlivke neprenehoma kar 145,8 dneva. Spodobi se in najverjetneje je celo v skladu s poslovnikom državnega zbora, da te dneve pretvorimo v delovne dneve z normalnim osemurnim delovnikom. Tako izvemo, da je preiskovanju bančne luknje in branju dokumentov poslanec namenil 437 delavnih dni in pol. To pa je, oprostite, praktično nemogoče. Kajti pomeni, da bi skoraj leto in četrt poslanec le bral in bral in bral. Pa smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju.

Vendar ne obupajmo tako hitro in poslanca ne obtožujmo navajanja napačnih podatkov o njegovi bralni kulturi in kondiciji. Kot vemo, je povezanost, celo kolegialnost znotraj poslanskih skupin na najvišji ravni in prav mogoče je, da so del bremena z Anžetovih ramen sneli ostali poslanci SDS. Devetnajst jih je in ne dvomimo, da so vsaj nekateri med njimi prav dobri bralci. Hiter izračun pokaže, da ako je bilo 70.000 strani gradiva o bančni luknji razdeljenih med devetnajst poslancev SDS, to znese 184,2 ure na poslanca oziroma 23 delovnih dni na poslanca. To pa je že bolj verjetno, napor pa se še ustrezno zmanjša, če je pomagala tudi evroposlanka Romana Tomc, ki je zaslišanje pred evropskim organom tudi uredila.

Za konec pa ostaja še ena možnost, ki jo omenjamo bolj kot navodilo za naslednjič. SDS je vzorno organizirana stranka s široko razvejano in kvalitetno vodeno mrežo na terenu, ki jo krasi visoka lojalnost njenih članov. Če bi 70.000 strani gradiva o bančni luknji, ne nazadnje gre za naš denar in bi moralo biti gradivo javno dostopno, razdelili med 30.000 bralcev – kolikor je članstva te največje opozicijske stranke – bi vsak član za skupno razumevanje luknje porabil sedem minut čistega branja. Ne le praktično, takšno branje bi bilo tudi skrajno demokratično, ob tem pa bi imel Anže Logar veliko več časa za pomembnejše stvari, kot je čemenje v »tihi sobi« in duhamorno branje bančnih dokumentov.