Med oglasnimi bloki ali Reklamokracija

Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.

foto: Pixabay/Alexas_Fotos

Kot trdijo politiki, neuspešni športniki in pevci z vprašljivim posluhom, smo vsega krivi mediji. Večino dni v letu je ta trditev iskanje grešnega kozla, decembra pa se izkaže za pravilno. December v medijih je resnično težaven. Zakaj in čemu?

Pred dnevi smo doživeli in nekako preživeli črni petek. Črni petek ni le še ena izmed ameriških pogruntavščin, ki jih civilizacija tako uspešno sadi tudi v sveto slovensko zemljo, temveč je poseben fenomen. Črni petek je bil najprej en dan in sicer petek po zahvalnem dnevu. Nato se je črni petek razpotegnil, tako da danes traja od četrtka do ponedeljka. S tem je naziv »najdaljši dan« črni petek odvzel izkrcanju v Normandiji! Kakorkoli; kako daleč zadaj smo v potrošništvu, govori podatek, da je pri nas črni petek še vedno samo v petek. A  petek ni dan za metek oziroma začetek predbožične nakupovalne mrzlice. Ta se začne še prej z late night shoppingom in nato ves ta cirkus traja do velikega klimaksa, ki se konča nekaj sekund prej, preden se rodi Božji otrok.

Ampak kaj imamo s to znano in priljubljeno ter tudi od velikih umov analizirano šarado opraviti mediji?

“Ker nas je decembra težko prenašati. Še sami sebe decembra težko prenašamo in če ljudje iz medijev težko prenašajo medije same, je nekaj hudo narobe.”

Podoba je namreč, da mediji nismo več prenašalci, razlagalci, celo oblikovalci informacij, temveč smo samo prenašalci, razlagalci in celo oblikovalci reklam. Oglasov. Ekonomsko propagandnih sporočil. Kakorkoli že hočete. Že čez leto situacija ni rožnata, v božičnem času pa smo nemogoči. In to vsi brez izjeme, da potegnemo z metlo tudi pred svojim pragom. Nacionalni, regionalni, lokalni, komercialni. Elektronski, digitalni, tiskani in avdiovizualni. Vsi se tresemo od reklam in pred njimi. Jasno, da se še vedno ukvarjamo z resnimi vsebinami, novicami, kulturo, športom in takimi rečmi, a vse to se izgubi v zvončkljanju kraguljčkov.

Zakaj in čemu tako? Prva resnica sodobne slovenske medijske krajine je, da mnogo medijev obstaja le kot platforma za reklame. Se pravi, da je odgovor na vprašanje, ali je bila prej reklama ali medij, enostaven. Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij. Se pravi, da je smisel obstoja posameznih medijev zunaj medijev samih.

Takšnih medijev je, recimo prek prsta, več kot polovica. Vsebina in novinarji v tem kontekstu niso bistveni. Kot platforma za oglase pišejo o vsem; predvsem pa o zdravju, telekomunikacijah, avtomobilih, celulitu in orgazmu.

Potem pa je druga, žal vedno manjša skupina medijev, ki se iskreno trudijo z informiranjem javnosti; a tega ne morejo početi, če ne zagrizejo dovolj globoko v oglaševalski kolač. Tam se resni ustvarjalci ukvarjajo z resnimi vsebinami, ob tem pa se na pol zavedajo, da jim je to omogočeno le zaradi reklamiranja telekomunikacij, avtomobilov, zdravja, celulita in orgazma. Ob tem verodostojnost in moralo prepuščamo drugim; mi se raje vrnimo na spolzko področje decembrskih nakupov. Brez vsaj malo psevdofilozofske razlage jih je razumnemu praktično nemogoče razumeti, zatorej prisluhnite:

“Bistvo nakupovalnega decembra so predmeti. In kot uči znanstvena fantastika, predmeti v hiperpotrošništvu izgubijo vrednost. Ko je predmetov preveč, postanejo inflatorni in s tem izgubijo vrednost.”

Od »Reklamokracije« do »Fahrenheita 451« nam literarni preroki rišejo svet, kjer predmeti izgubljajo vrednost ne glede na njihovo resnično ceno. In ko predmeti izgubijo vrednost, potrošništvo izgubi tla pod nogami in nastopi čas resničnih in od človeškega bistva neodtujljivih vrednot, kot so ljubezen, sočutje in lenarjenje.

Bi torej mediji morali decembra nehati objavljati reklame? V idealnem svetu da, vendar bi to pomenilo prej kot v enem mesecu svet brez medijev. Kdo bi nato v svetu brez medijev oznanil Odrešenikovo rojstvo?

Mediji smo, po našem svetem prepričanju, še vedno pomembni, ker poskušamo vsaj koliko toliko držati skupaj vegavo vladavino razuma. Čeprav – če sledimo bizarnostim našega vsakdana, bi tudi razum potreboval dobro reklamo.