Čez vodo skače, kjer je most

Danes pa nekaj o mladosti, mladini in mladih. Na vsem od naštetega stoji naša prihodnost. Ali pa ne stoji

foto: geralt/pixabay

Eden izmed udarnejših argumentov mlajšega od obeh predsedniških kandidatov je, da je mlad. Na prvi pogled se zdi kategorija mladosti takšna, da skače v isti koš kot novi obrazi, nove politike in kar je podobnih akrobacij slovenske politike. A zna se zgoditi, da je v ozadju tehtnejši premislek … Mladost je trenutni trend svetovne politike. Vse več je mlečnozobih, za politične standarde, seveda, ki prevzemajo najodgovornejše vloge. Doba mladih asistentov se je končala, nastopila je doba mladih voditeljev.

Avstrija ima rekordno mladega premiera, rekordno mlad je francoski predsednik, da o severnokorejskem diktatorju sploh ne govorimo…

Predsednik pod oziroma okoli štiridesetih nas sicer ne bi naredil za izjemne, bi nas pa postavil v trend … Svet je poln rekordno mladih politikov; so poslanci, ministri, voditelji političnih gibanj. Pa ne le to; ameriški predsednik ima v svojem zetu mladega zaupnika, Putin na drugi strani ima mlade ljubice. Mladi so multimilijarderji, mladi so trend setterji, opinion makerji, mladi so menedžerji in vrhunski znanstveniki. Ofenziva mladosti je zajela civilizacijo, ki pa je kljub temu še vedno v istem blatu kot takrat, ko so jo vodili starci. Čemu tako?

Najprej se zdi argument let za kvaliteto posameznega človeka nebistven. Tudi za politika, voditelja. Kaj recimo predsedniški kandidat na slovenskih volitvah sporoča, ko pravi, da je mlajši od nasprotnika? Biološko gledano ima pričakovano daljšo življenjsko dobo, to pa je tudi vse. Podtalno pa seveda sporoča, da je naprednejši, modernejši, da zaradi mladosti lažje razume delovanje sodobnega, v mnogočem digitaliziranega sveta kot nekdo starejši. A na tej točki se težava šele začne. Najlepše jo orisuje televizijsko reklamno sporočilo, ki povzema trenutno obsedenost z mladostjo.

“V znanem podjetju brezalkoholnih pijač za lansiranje nove embalaže najamejo izjemno mlado ekipo. Ko starejši kolega pride šele na prvi sestanek, je projekt že narejen, pijača v novi embalaži pa je že pri potrošnikih. Mlada ekipa se brezskrbno posveča prostočasju!”

Reklama odraža inventivnost, hitrost, uspešnost in multidisciplinarnost mladega duha. Verjamete, vse dokler ne kupite reklamiranega izdelka. Ki je povsem in nepreklicno zanič. Stara embalaža, nastala v nekih analognih časih, oblikovali so jo verjetno dolgočasni oblikovalci s kravatami, ki so v službo hodili, da bi tam delali vseh osem ur, je neprimerno boljša. Uspešnejša. Bolj premišljena.

Trend v svetovni politiki, ki na površje potiska vedno mlajše politike, naj bi bil osvežujoč, a se bojimo, da je prej zaskrbljujoč. Čemu črnogledost?
Ko človekoljubne organizacije sprašujejo slovenske revne otroke, česa si želijo, da jih rešijo pred socialno odrinjenostjo, so odgovori praviloma usmerjeni v materialno: “Šli bi na počitnice, obiskovali bi te ali one dejavnosti, pogrešamo to ali ono …” Nihče oziroma redki pa omenjajo knjige, izobrazbo …

Tak ekstremni primer je potreben, da bi razumeli obsedenost družbe z materialnimi dobrinami; te določajo tako socialni rob kot tudi njegov bogataški antipod. In generacija politikov, ki tako vehementno in na presenečenje vseh zmaguje na volitvah, je generacija z materialnim obsedenih pragmatikov, ki so odrasli brez knjig. Ne mislimo jim oporekati njihove formalne izobrazbe, a duhovno jih je vzgojila kultura, v kateri prevladuje vizualno, skrčeno, poenostavljeno in površno. Ta kultura je skozi novo generacijo uspešnih, samozavestnih in zdravih voditeljev začela svoj dolgi pohod. Ob velikem datumu slovenske knjige se tako skozi oblikovanje novih političnih elit hkrati soočamo z zatonom Trubarjeve dediščine …

Da je nekaj hudo narobe, lahko sklepamo, ko beremo biografije novih političnih elit. Ti ljudje nimajo napak! Kot bi se odličnjaki naveličali medicine in prava! Stara garda, ki je preganjala tajnice po parlamentih in naročilnice za reprezentanco utapljala v žganju, kot politični kredo pa pestovala globalni cinizem, je pokopana. A bati se je, da bo z njihovimi, s škandali napolnjenimi karierami s političnega repertoarja izginila tudi osnovna empatija. Bati se je, da bodo kreatorji sodobnega sveta – ki jih je namesto literature vzgojil internet, ki vedo vse o vsem in so ves čas povezani z vsemi ostalimi – nezmožni dojeti, sploh pa nezmožni občutiti tragedijo umrljivega človeka.

Mladost počne čudovite stvari, a voditi narode bi morala modrost. Te pa si ni mogoče pridobiti na Twitterju.