Jaz, gejevski duhovnik, in moj upor proti hinavščini Cerkve

Krzysztof Charamsa v knjigi Prvi kamen razkriva hinavščino, predvsem pa obsoja homofobijo Cerkve, katere del je bil tudi sam

Krzysztof Charamsa na predstavitvi knjige v Ljubljani

foto: Mladinska knjiga

Po zgodbi Krzysztofa Charamse bo slej ko prej nekdo posnel film. Rodil se je v zelo verni poljski katoliški družini in si že od nekdaj želel postati duhovnik. To je res postal, poleg tega je tudi predavatelj na dveh univerzah in celo del vatikanske kongregacije za doktrino vere, nekoč bolj znane kot inkvizicija. Pred dvema letoma je najprej povzročil vihar v Vatikanu, ko je zahteval, naj ta podpre katalonsko samostojnost; takoj zatem pa še potres, ko je na novinarski konferenci povedal, da je gej.

Ker homoseksualnost v Cerkvi neuradno obstaja, so ga zaradi heteroseksualnih odnosov iz nje uradno izključili: “Rad bi slišal sodbo svoje Cerkve, a niti ne omenja besede homoseksualec ali gej, kot da ne obstajamo! To me jezi! Ne me narobe razumeti, ogromno je odličnih duhovnikov, ampak sistem iz njih dela zapornike, funkcionarje z zavezanimi očmi. Papež Frančišek ni tako odprt, kot se govori. Ni. Je poln lepih besed, dober komunikator, ampak vseeno promovira homofobno sojenje gejem.”

Danes Charamsa predava po Evropi in razkriva hinavščino tudi s podatkom, da je približno polovica duhovnikov gejev. Odstotek naj bi bil vsaj tak tudi pri zadnjih dveh papežih: “Še zdaleč nisem bil edini gej v inkviziciji. Več jih je, v knjigi omenjam le tistega, ki mi je predlagal spolne odnose. Seveda sem ga zavrnil. Že zaradi profesionalnosti, ker ne moreš mešati dela in zasebnega življenja. Ampak to je cerkvena realnost. Sam sem v kongregaciji iskal intelekt, duhovnost, nekateri so iskali druge reči. V Vatikanu lahko delaš marsikaj. Nobena težava ni najti kake orgije. Nič nimam proti temu, ampak nečloveško je, da ti sodiš drugim, hkrati pa še isti dan za zaprtimi zidovi delaš veliko hujše reči.”