Zgodovinski arhiv Ljubljana, največji regionalni arhiv v Sloveniji, bo naslednje leto slavil stodvajseto obletnico. V času, ko je v Ljubljani županoval Ivan Hribar, leta 1898, je pesnik in teolog Anton Aškerc nastopil službo mestnega arhivarja. Zgodovinski arhiv Ljubljana zato krasi spominska plošča, na kateri je zapisana Aškerčeva misel o arhivu: “Vsa lokalna zgodovina …, se pomiče mimo naših očij, če pregledujemo naš mestni arhiv”.
Direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana je magister Mitja Sadek, ki je zgodovinar, profesor latinščine, vodil je arhiv Dolenjske in Bele krajine, bil je tudi pedagog na različnih srednjih šolah. Gospod Sadek pravi, da se je treba vsakega dela lotiti s predanostjo
Mitja Sadek, direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana, o pomenu dokumentov, političnih izkoriščanjih arhivov in rabi latinščine *Brez jeze in nepristransko
Zgodovinski arhiv Ljubljana bo naslednje leto slavil stodvajseto obletnico. V času, ko je v Ljubljani županoval Ivan Hribar, leta 1898, je pesnik in teolog Anton Aškerc nastopil službo mestnega arhivarja. Zgodovinski arhiv Ljubljana zato krasi spominska plošča, na kateri je zapisana Aškerčeva misel o arhivu: “Vsa lokalna zgodovina …, se pomiče mimo naših očij, če pregledujemo naš mestni arhiv.”
Zgodovinski arhiv Ljubljane je največji regionalni arhiv, pokriva območje osrednje Slovenije, v njegovih okvirih deluje pet enot (Ljubljana, Novo mesto, Idrija, Škofja Loka, Kranj). Direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana je mag. Mitja Sadek, zgodovinar, profesor latinščine, ki je bil prej vodil enoto v Novem mestu (arhiv Dolenjske in Bele krajine), bil je tudi pedagog na različnih srednjih šolah. Gospod Sadek pravi, da se je treba vsakega dela lotiti s predanostjo.
“Če bi naše arhivsko gradivo zložili linearno, bi izmerili 16 kilometrov. Segal bi od centra Ljubljane do Grosupljega.”
Za to pomembno kulturno dediščino skrbi 36 zaposlenih, ki arhivsko gradivo iščejo, urejajo, popisujejo in dajejo na uporabo javnosti. Uporabniki arhivov so raziskovalci, ki študirajo gradivo, pa tudi državljani, ki potrebujejo dokumente za upravno-pravne postopke. Mitja Sadek pravi, da želijo biti vsem uporabnikom prijazna ustanova, hkrati pa opozarja, da je odnos države do arhivov mačehovski, saj so prostorske razmere arhivov v Sloveniji precej kritične: “Arhivi so najbolj zanemarjene in celo ogrožene kulturne ustanove.”
Arhivi so tudi predmet politike
Ko se dotaknemo arhivske zakonodaje in dveh referendumov o arhivih, kar je v evropskem merilu unikum, Mitja Sadek razlaga: “Izhodišče spora je vedno gradivo, ki ga politika prepozna kot zanimivega in nevarnega. Takšno poseganje politike v arhivsko zakonodajo ni dobro.” Ker se številni raziskovalci in “raziskovalci” poglabljajo v arhivsko dokumentacijo, nas je zanimalo, ali je veliko zlorab pri obdelovanju in razlaganju: “Vsak dokument se lahko interpretira na različne načine in z različnimi nameni, sploh dokumenti, ki so politično občutljivi. Tu je odgovornost na raziskovalcu, da je pošten, da raziskuje nepristransko, sine ira et studio, kot je dejal Tacit, da ne gleda dnevnopolitičnih interesov, ampak ga mora zanimati objektivnost zgodovine. Zgodovinska znanost bo neobjektivne stvari odplavila. Najhuje pa je, če zgodovinsko gradivo ni ohranjeno, saj nimamo možnosti, da bi vedeli, kaj se je zgodilo. Potem lahko le sklepamo ali fantaziramo.”
“Narod, ki ne pozna svoje zgodovine, pa naj bo ta herojska ali pa tudi krvava, se ne zna pogledati v lastno ogledalo, kar ni dobro za zdravje naroda.”
Arhivi in arhivisti so pred številnimi tehnološkimi izzivi. Delo arhivistov se spreminja. »Skrb za gradivo v elektronski obliki je nekaj drugega kot skrb za gradivo v papirni obliki,« razlaga Sadek, ki izpostavlja, da jim manjka informatikov in da se bo kadrovska zasedba v arhivih verjetno zelo spremenila.
Latinščina je še med nami
Mitja Sadek je magister zgodovinskih znanosti ter profesor latinščine, ki je med drugim prevedel tudi izolski statut iz 14. stoletja, to je obsežno delo, ki ga je prevajal tri leta, tri knjige statuta so napisane v latinščini, četrta pa tudi v stari italijanščini, točneje, v beneškem dialektu. “Gre za pomemben zgodovinski vir, zakonik srednjeveškega mesta, s pomočjo katerega spoznamo, kako so ljudje živeli, kakšna pravila so imeli, kakšna je bila morala, gospodarsko in politično življenje,” razlaga Mitja Sadek, ki se ne strinja s trditvami, da je latinščina mrtev jezik. “Latinščina ni nič drugega kot neka faza v razvoju romanskih jezikov, kar pomeni, da v teh jezikih latinščina še vedno živi. Francoščina, italijanščina, španščina niso nič drugega kot latinščina na pogovorni ravni.”
Sadek dodaja, da poleg tega latinščina še vedno živi tudi v strokovnem izrazoslovju. “Vsak dan govorimo latinske besede: miza, salama, traktor …” ilustrira Sadek živost latinščine, ki je pomembna za jezikovno samozavest naroda, zato se mu zdi velika škoda, ker so latinščino izrinili iz šolskih programov.
“Preko latinščine pridemo do temeljev naše civilizacije.”
Mitja Sadek pravi, da je škoda, če se o zgodovini piše na suhoparen način: “V naši tradiciji zgodovinopisja ni nikoli visoko kotiralo, če si pisal na zanimiv način, tako pisanje so podcenjevali, veljalo je, da to ni znanstveno.”
Kaj bo v arhivih ostalo za nami in o nas? Sadek: “Veliko stvari bo ostalo za nami, se pa tu postavlja vprašanje vsebine. Bodo naši zanamci ponosni na to, kar smo delali? Mi bomo odšli, za nami bodo prišle nove generacije, ki bodo živele s tem, kar mi danes ustvarjamo.” Bodo prebirali naše tvite, ga vprašamo. Sadek odvrne: “Morda, a ne v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, ker mi jih ne bomo arhivirali.“
