Najraje se vozim z motorjem

Katrin Modic je bolezen priklenila na invalidski voziček in ji popolnoma vzela vid; je samostojna in je prevzela nadzor nad svojim življenjem

foto: Erasmus Student Network

Katrin Modic je po končanem študiju kemijske tehnologije začela delati kot mlada raziskovalka na Inštitutu Jožefa Štefana v Ljubljani. Takrat, pred več kot 25 leti, je počasi začela izgubljati vid. Ugotovili so, da ima vnetje možganov. To ji je pustilo trajne telesne okvare. Bolezen jo je priklenila na invalidski voziček in ji popolnoma vzela vid. Življenje se ji je nenadoma spremenilo. Njen svet se je sesul. Spoznanje, da njena bolezen ni ozdravljiva in da ji stvari, ki jih je prej počela brez najmanjšega napora, nenadoma niso več dostopne, je bilo kruto. Ker pa je bila od nekdaj »borka«, je hitro našla moč in se začela bojevati za neodvisno življenje. Raziskovalno delo je morala opustiti, po usposabljanju za delo s prilagojeno računalniško informacijsko tehnologijo je zaposlena kot strokovna sodelavka v Znanstveno-informacijskem centru na Inštitutu. Ko je premagala začetne izzive, je zaživela polno ob pomoči osebne asistence, ki ji jo zagotavlja društvo YHD. Tako je samostojna in, kot pravi, je lahko prevzela nadzor nad svojim življenjem. Lahko tudi bolj dejavno sodeluje v družbi. 

Zaradi spremenjenih osebnih okoliščin si je močno prizadevala za ponovno vključitev v družbo. Začela je ozaveščati bližnje, zdaj pa uči še druge, kako sprejeti in razumeti ovirane. V projektu Bontonček osnovnošolce seznanja z njihovim načinom življenja. Del njenega življenja pa je tudi kultura, saj skupaj s kolegi iz zavoda Ustvarjalna Pisarna SOdelujem pripravlja in izvaja spremljevalne programe v galerijah in muzejih v obliki veččutnih vodstev in prilagoditve za ljudi z različnimi osebnimi okoliščinami. Tako skrbi, da je vizualna umetnost dostopna vsem – tudi tistim, ki ne vidijo.