Maša Uranjek že štiri leta poje na pogrebih. Pravi, da je delo težko, tudi njej se kdaj utrne kakšna solza: “Ne smem gledati žalujočih, to je prvo pravilo. Razmišljam o čisto drugih stvareh.”
"Včasih se vprašaš, zakaj tako zgodaj. Ampak verjetno ima vsaka duša svoj namen, svoj načrt."
Maša Uranjek že štiri leta poje na pogrebih. Pravi, da je delo težko, tudi njej se kdaj utrne kakšna solza: “Ne smem gledati žalujočih, to je prvo pravilo. Razmišljam o čisto drugih stvareh.”
“Petja na pogrebih ne jemljemo kot biznis, ampak kot lepo spremljavo duše na onostran. Bližnji najpogosteje še vedno izbirajo ljudske pesmi: Lipa zelenela je, Kje so tiste stezice, Zabučale gore.”
Maša Uranjek verjame, da ubrano, čustveno petje ublaži trenutke žalosti. A ob petju na pogrebih žalujoči tudi najbolj jočejo. “Pomaga vera, tolažba svojcev. Pametovati ne moreš, lahko samo objameš in rečeš, da bo vse v redu. Verjamem, da se duša transformira, da so angeli med nami.”
