Nekaterim je naglas srčkan, druge moti

"Obtoževanje nekoga, da se ne trudi dovolj in da po več desetletjih še vedno govori s tujim naglasom, je v veliki večini primerov nepotrebno in nepošteno."

foto: Pexels

Naglasi so del naše identitete, pravi doktorica jezikoslovja Ursula Hirschfeld, ki se na Univerzi Martina Lutra v Wittenbergu že desetletja ukvarja s fonetiko, predvsem jo zanimajo tuji naglasi.

Naglas je kot del naše identitete dobra stvar, vsaj do takrat, ko nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju. Je pa načeloma tako, da se priseljenci svojega naglasa poskušajo čim prej znebiti. Iz vsaj dveh razlogov: “Obstajajo ljudje, ki hočejo preprosto obvladati jezik, morda tudi zato, ker je to dobro za njihovo javno podobo. Potem pa so taki, ki nočejo izstopati v tujem jezikovnem okolju.

Zakaj sploh pride do naglasa

“Naglas nastane zaradi kontrasta med jeziki, ki jih obvladate in se jih učite. Večja kot je razlika med temi jeziki, močnejši je naglas. Pomembno pri izgovarjavi je seveda tudi poslušanje, slišiš sebe in slišiš izgovarjavo ostalih, pri tem si seveda pozoren le na najbolj zapletene glasove, ne pa na malenkosti. Za izgovarjavo teh pa potrebujete tako imenovano govorno motoriko, ki jo v maternem jeziku že obvladate, pri tujem jeziku pa se jo morate enostavno naučiti.”

Stereotipi

V vseh jezikih so ljudje, ki dobro govorijo tuje jezike in taki, ki jih ne. Pri tem je najpomembnejša motivacija, pa seveda tudi posluh. Obstaja tudi priljubljenost posameznih naglasov. Denimo v Nemčiji je francoski naglas zelo priljubljen, italijanski pa ne. Francoščina je imela veliko večji kulturni vpliv na Nemčijo, morda tudi lepše zveni.

So pa naglasi, ki niso čisto pri vrhu. Lestvice teh so po vsej Evropi kar podobne: “Slovanski naglasi so precej slabše sprejeti kot romanski. Turški naglas je v Nemčiji recimo v sredini. Če sedaj odmislim tuje jezike, so tudi naglasi v posameznih narečjih v Nemčiji zelo različno sprejeti, kar verjetno velja tudi pri vas v Sloveniji. Obstajajo torej tudi regionalni naglasi, pravzaprav pa tudi vsak posameznik govori s svojim individualnim naglasom.

Obtoževanje nekoga, da se ne trudi dovolj in da po več desetletjih še vedno govori s tujim naglasom, je v veliki večini primerov nepotrebno in nepošteno.

Otroci s tem nimajo težav, oni pač oponašajo, niso še prilagojeni na samo en fonetični sistem. Starejši kot ste, težje se je prilagoditi. To je en dejavnik, potem pa je, kot rečeno, veliko odvisno tudi od oddaljenosti tujega jezika. A če govorim le o bioloških dejavnikih – starejši kot ste, bolj se boste tujega jezika učili po šablonah, bolj iščete podobnosti s svojim jezikom. S tem tudi težje prepoznavate nove zvoke, še težje jih izgovorite, s tem pa seveda ne razvijete nove govorne motorike.

Dr. Uršula Hirschfeld pravi, da se otroka splača izpostaviti tujemu jeziku tudi, če se ga ne uči intenzivno. S tem prepoznava govorne vzorce, kar mu bo pozneje pomagalo pri samem učenju – predvsem fonetike. To še posebej velja za vključevanje tujih otrok v vrtce in šolski sistem čim prej.

Tu je še primer, ko govorci nekega jezika začnejo uporabljati nekatere prvine jezika priseljencev. Denimo v Sloveniji bi lahko izpostavili trdi L, kar pa seveda ni nič nenavadnega. Tovrstno iskanje identitete, morda celo pripadnosti neki skupini, iščejo mladi povsod po svetu, tudi v Nemčiji: “Seveda, celo posebno poimenovanje obstaja za to – Kieztdeutsch, po predelu Berlina. Gre za popačeno, nepravilno nemščino, ki jo govori tudi nemška mladina, gre pravzaprav za neke vrste sleng, v njem pa je precej turških značilnosti.