Varnosti prednost

Predvajaj

foto: Jay P. Lee

Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo. Predsednik republike, vlada in organ strašljivega imena »Svet za nacionalno varnost« ugotavljajo, da je varnost pri nas še vedno vrhunska in da v tej kategoriji v Evropi vodimo. Ker pa moramo ostati čuječni, so predlagali uvedbo ukrepov ki, poenostavljeno povedano, pomenijo manj človekovih pravic v zameno za več varnosti. Dilema, s katero se srečujejo mnoge demokracije po svetu in se je začela bolj intenzivno uveljavljati po 11. septembru, pa nosi v sebi kal pogube: kdo jamči, da bodo dodatni varnostni ukrepi veljali le za zlonamerne tujce, teroriste in kriminalce, ne pa tudi za politične opozicije, drugače misleče ali drugače živeče?

Dilema je resna, a v Slovenji ima tudi nekaj operetnih odtenkov.

Gre pa tako; čitalec registrskih tablic, električni paralizatorji, bodeča žica na meji, vodni topovi in nekatera nova policijska pooblastila … Vse to se zdi kot resen napad na pridobljene državljanske pravice in svoboščine in kritična javnost je ob predlogu takšne zakonodaje zastrigla z ušesi … a dvomeči človek se vpraša: »Napad na kakšne oz. katere pravice pa pomeni nova zakonodaja? Kdaj pa smo prebivalci Slovenije resnično uživali tako visoke standarde pri varovanju človekovih pravic, da bi jih bilo zdaj moč kršiti z vodnim topom, električnim paralizatorjem, žično ograjo in čitalcem registrskih tablic?«

Škarje in platno zakonodaje ima v rokah policija, ki bo tudi glavni izvrševalec novih ukrepov.

Kakšna je bila policija pred četrt stoletja, se mnogi še predobro spominjamo. Če si kršil zakon, si jih dobil po betici. Včasih si jih dobil po betici, tudi če nisi kršil zakona. Zato sta bila, tako trdi ulica, red in policija spoštovana. S prihodom demokracije se je sramežljivo uveljavila ideja, da se je tudi policija demokratizirala. Tako čez noč so policaji postali antipolicaji; ljubeznivi čuvaji stark na prehodih za pešce, simpatični usmerjevalci prometa v križiščih, godbeniki na državnih proslavah in zaščitniki slovenskega vrhunskega športa. A policaj je policaj. Demokratični policaj je še vedno policaj; to smo boleče izkusili na mariborskih protestih, ob aferi Koprivnikar in še kdaj. Čeprav zakonsko omejeni, sistemsko nadzorovani in menda vrhunsko vodeni so policisti še vedno represivni organ. Strah, da bodo z novo zakonodajo in novimi tehničnimi sredstvi bolj represivni, oziroma represivni samo v eno smer, se zdi otročja ali vsaj naivna. Odnos med posegom v človekove pravice in varnostjo je po našem svetem prepričanju napačno prikazan kot premo sorazmeren. Manj človekovih pravic ne pomeni več varnosti in obratno; še sploh, ko so postali morilsko orodje tovornjaki na pločniku …

Poleg tega gre za neživljenjsko, akademsko razpravo, ki je ob prvih beguncih na meji pozabljena … Če spomin ne vara, se pred dobrim letom nismo spraševali o naravi policijskih pooblastil, temveč smo za intervencijo vojske celo milo prosili.

Najlepši primer brezplodne razprave o človekovih pravicah in varnosti je še eden izmed predlaganih ukrepov, ki predvideva, da bo lahko policija brez odobritve sodišča pridobila IP naslov drugače anonimnih razpravljavcev na internetu.

Povedano drugače: če ga boste lomili po spletnih forumih, bodo policaji potrkali na vaša vrata, ne da bi jim to predhodno odobrilo neodvisno sodstvo. Policija meni, da je objava spletnega komentarja na javno dostopnem spletnem mestu zavestna odpoved zasebnosti, nasprotniki ukrepa pa menijo, da je spletna anonimnost osnovna človekova pravica.

Tudi ta ukrep je zbudil kar nekaj zgražanja, ki pa je prav tako opereteno kot zgražanje nad električnimi paralizatorji.  Gre namreč za veliko mašo sprenevedanja. Družba, ki ne počne drugega, kot na svetovni splet lepi sebe, svoje otroke, hrano, ki jo použije, kraje, ki jih obišče … se bo nenadoma počutila ogroženo, če bo omejena v širjenju nekoristnih in največkrat negativnih mnenj? Oziroma drugače: če bi se spletni razpravljavci ob širjenju svojih svetovnonazorskih ali političnih ali etično moralnih vrednot podpisali, problema sploh ne bi bilo. Tako pa smo prišli do intrigantskega vprašanja: ali je anonimnost na spletu človekova pravica?  Znan francoski dokument iz leta 1789 je zagotovo ne omenja, sodobno pravosodje pa še vedno bega med pravico do svobode govora in sankcioniranim začudenjem nad barvitimi mislimi slovenskih sodržavljanov.

Kaj bomo torej dobili za deset dek človekovih pravic, ki si jih bomo pustili izrezati iz narodovega telesa?  Zagotovo ne več ali manj varnosti. S stališča varnosti smo praktično neobstoječe pravice žrtvovali zaman … A po drugi strani bomo sami v javnem diskurzu, skozi medije, ali pa na raznih socialnih omrežjih osnovne človekove pravice sodržavljanu poteptali večkrat, kot bi jih uspela poteptati policija.