Ko so se osemdeseta lomila v devetdeseta, so Ljubljani vladali neponovljivi frajerji letnika nekajinšestdeset. In prvi med njimi je bil Vinci. Kakopak Vogue. In seveda Anžlovar. Če bi gledali film, v katerem junak v dveh letih zamenja tri stanovanja, pet punc, beži pred rubežniki, dela samomor in klofne ministra, bi rekli, da režiser naklada. In Vinci res naklada.
"Ko sem posnel film Babica gre na jug, sem boga za jajce držal."
Ko so se osemdeseta lomila v devetdeseta, so Ljubljani vladali neponovljivi frajerji letnika nekajinšestdeset. In prvi med njimi je bil Vinci. Kakopak Vogue. In seveda Anžlovar. Če bi gledali film, v katerem junak v dveh letih zamenja tri stanovanja, pet punc, beži pred rubežniki, dela samomor in klofne ministra, bi rekli, da režiser naklada. In Vinci res naklada. Ampak je menda skoraj vse res.
“Rdeča nit mojih filmov je prava ljubezen. In iskreni prijatelji! Ali popolno nasprotje tega.”
