Rekorder in optimist, ki ni perfekcionist

O slovenski znanosti in medicini, prevladi slabega nad dobrim in obratno, mariborskem pesimizmu in optimizmu, (osebni) filozofiji, času in o tem, zakaj se je vredno kakšno popoldne zapeljati v kino na Dunaj

foto: Val 202

Medicinsko fakulteto v Ljubljani je končal z rekordnim povprečjem 9,93, a ni perfekcionist: škoda mu je bilo časa, da bi še enkrat opravljal dva izpita, pri katerih sta se mu izmaknili najvišji oceni: “Desetke nisem dobil le pri psihiatriji in kirurški prvi pomoči. Niti pomislil nisem, da bi šel zviševati oceno.” 

“Za klinično medicino se nisem odločil zato, ker ima zdravnik preveč rutinskega dela.”

Presenetil je tudi s hitro vrnitvijo v Maribor. Tam je sprejel izziv na novi medicinski fakulteti ob Dravi, na kateri je pri 34 letih zdaj že predstojnik inštituta za fiziologijo. Skupaj s kolegi so na dobri poti, da ob pomoči poskusov na miših olajšajo težave sladkornim bolnikom, vseeno pa je skeptičen do uvedbe davka na sladke pijače: “Poskusiti bi morali s pozitivno motivacijo.”

“Če se partnerja skregata, morajo slediti dobro kosilo, seks, izlet … Za izbris ene slabe stvari potrebujemo več dobrih.”