Če hočete sprožiti resen avtomobilski prepir, se oglasite med debato o svetli električni prihodnosti sodobne mobilnosti ter izjavite jasno in odločno: “Pa ne za časa naših življenj, prijatelji!” Popljuvali vas bodo in naposlušali se boste zmerjanja, čeprav ne boste daleč od resnice. Električni avtomobili so strahotno napredovali in to tako, da se niso premaknili z mesta. Za pojasnitev tega navideznega absurda imamo na Valu 202 le tri besede: “Doseg, doseg in še enkrat doseg!

Volkswagen so pribili na križ, ker se je zlagal in zavajal o eni izmed tehničnih komponent svojih vozil. Proizvajalci električnih vozil počno to vsakodnevno, pa jih nihče ne preganja. Poglejmo:

Ko smo pred desetimi leti prvič poskušali epsko potovanje iz Ljubljane v Maribor z električnim avtomobilom, nam je uspelo s skrajnim naporom. Danes, deset let po tem pionirskem dosežku, je omenjena pot še vedno potovanje visokega tveganja. Kljub obljubljenim novim tehnologijam in kljub vsakodnevnim prelomnim izumom in dosežkom, večina električnih avtomobilov še vedno trpi zaradi bizarno nizkega dosega v realnih pogojih vožnje. Pustimo tehnične zanesenjake, ljudi, ki ne uporabljajo klime, ljudi, ki uživajo v vožnji za romunskimi tovornjaki in ljudi, ki generično sovražijo proizvajalce nafte. Realen doseg večine električnih vozil je omejen na dnevne potrebe urbanega človeka.

No in na tem marketinško izjemno podprtem področju, se je našel nenavaden ptič. BMW i3. Osnovno električno različico avtomobila so gradili neobremenjeno s stoletno avtomobilsko tradicijo: z alternativnimi materiali, z inovativnimi rešitvami in vse to. Dobili smo nenavaden avto, ki lovi poglede in deli mnenja, a kot zgolj električni avto boleha za prvim aksiomom električnih avtomobilov – ne zmore iz Ljubljane v Maribor brez tveganja! V tem sta se to tehnološko čudo za skoraj 40 tisoč evrov ne razlikuje od Citroena Zero, ki je bil prvi električni avto v naši redakciji pred slabim desetletjem. To je realnost, ki so se je zavedli tudi na Bavarskem – in v avtomobil vtaknili “podaljševalnik dosega!“, kot lahko nekoliko nespretno prevedemo majhen dvovaljni agregat, ki smo ga spoznali pred nekaj tedni v BMW-jevem skuterju. Le ta igra vlogo elektrarne in tik preden baterije izdahnejo, ga ročno vključimo, motorček pa zaigra mobilno enoto slovenskega elektrogospodarstva in polni baterijo kot generator. O smiselnosti početja- se pravi da bencin proizvaja elektriko, ki nato poganja avtomobil – vam lahko poroča vsak malo bolj usposobljen energetik, pa tudi na simbolni ravni BMW i3 REX torej ni pravi električni avto. Je pa odlična pogruntavščina, oziroma bergla za električni svet … Recimo mu hibrid, če s tem odvzamemo nekaj ekskluzivnosti Toyotinega poimenovanja.

In če pozabimo, da je infrastruktura, kljub napihovanju tako univerz, kot mest in države pri nas katastrofalna, je i3 imeniten avtomobilček. Mogoče ga je polniti tako doma kot v vseh najrazličnejših polnilnicah, ki se šopirijo po naši deželi. Problem so le predplačniške  kartice, ki jih za polnjenje potrebujete ponekod, pa internetna prijava pred polnjenem, pa zaprte zapornice pred postajami, pa avtomobili, ki v poletni gneči parkirajo na mestu označenem izključno za električna vozila. Ob tem seveda ne smemo pozabiti, da, če ste meščan živeč v bloku, avtomobila, namenjena meščanom, nimate kje napolniti, ker so parkirišča pred vašimi bloki šele včeraj odstranila napajalna korita za konjske vprege in bodo upravljalci potrebovali stoletje ali več za namestitev stotin polnilnih mest.

I3 v naslednjih tednih prihaja z novo baterijo. Ta, ki obljublja 150 kilometrov dosega, ob vključenim klimi, avtocestni hitrosti in polno zasedenem vozilu, pa jih zdrži 85, gre na smetišče. Naslednica bo zmogla 200 kilometrov. In v gostilniški debati zagovorniki elektrike skočijo pokonci: “To pa je že nekaj! Električni avtomobili prihajajo na velika vrata.”

In vi seveda odgovorite: “Ne za časa naših življenj!

V naši redakciji prav v naslednjih mesecih že načrtujemo avanturo desetletja. Od Murske Sobote do Kopra na elektriko. Če bo oddaja izginila s sporeda, nam ni uspelo …

Janez Martinčič, Marko Radmilovič