Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o tisti staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji. Se pravi o nostalgiji po življenju v skupni državi, ko je bila Jugoslavija že daleč, hkrati pa še vedno dovolj blizu, da je lahko postala vir navdiha umetnikom, vegavi, a dobrodošli trg gospodarstvenikom, zaželena destinacija turistom in obsesija internetnim provokatorjem. Ta nostalgija je passe in celo mladoletni delinkventi iz ljubljanskih predmestij s svojim slengom niso več zanimivi. Prva generacija jugonostalgikov se je postarala in se danes na hitro zadovolji s cenenimi čevapčiči, kakšnim prepirom na morski obali, koncertom ostarelih balkanskih glasbenikov in bosanskimi vici. Danes bomo poskušali analizirati nove vrste jugonostalgijo, ki se rojeva pred našimi očmi, ne da bi jo kritična javnost v resnici zaznala.
Poglejmo nekaj najbolj kričečih primerov.
– Novega slovenskega predsednika UEFE so brez pridržkov, celo z aklamacijo, podprle vse nacionalne nogometne zveze s področja bivše Jugoslavije. V decembru se bodo tako v Črni gori povsem neformalno srečali predstavniki nogometnih klubov iz bivše Jugoslavije. Neformalno bo beseda tekla o ustanovitvi regionalne lige. Takšno ligo podpira UEFA in, povsem neformalno: s tekmo oziroma z množičnim pretepom na tekmi med zagrebškim Dinamom in beograjsko Crveno zvezdo se je jugoslovanska vojna pred četrt stoletja praktično začela. Kaj se bo končalo, oziroma še bolje … kaj se bo začelo, če bosta po decembru Zvezda ali Partizan, ali ne navsezadnje Olimpija, spet gostovali v Zagrebu ali v Beogradu, ali celo v Skopju, Splitu, Podgorici?
– Drugi kričeč primer. Zatem, ko so varčevalci Ljubljanske banke množično in uspešno tožili ustanovo zaradi izgube deviznih vlog, zdaj država Slovenija toži državo Hrvaško s povračilno tožbo. Kar prav tako lahko razumemo kot jugonostalgijo nove dobe. Jugoslavija je namreč skupnost enakopravno nostalgičnih narodov; ti tožiš mene, jaz tožim tebe.
– Tretji primer. Naša radijska postaja uvaja oddajo, kjer boste lahko slišali tako hrvaški kot srbski jezik in še ostale jezike narodov bivše Jugoslavije. Nadvse jugonostlagično. Slovenija se odreka slovenščini in skozi skupna jedra po deželi naivno širi kulturo balkanskih plemen.
– Četrti kričeč primer: razen slovenskih vsi ostali mediji na teh področjih za države naslednice uporabljajo izraz »regijon«, kar bi prevedli kot »regija«. Razen v Sloveniji imajo tako v Srbiji in na Hrvaškem z »regijo« že pripravljeno jugonostalgično ime v primeru prenove nekdanje države.
– In še peti, najbolj očiten primer. Slovenski vojski je zmanjkalo nabojev za bahave belgijske puške in je na hitro dekonzervirala nekaj sto kalašnikov. Mogoče so jih sicer odmrznili kot dokaz, da trgovine z orožjem pri nas nikoli ni bilo, ko lahko brez težav iz kakšnega skladišča pripeljemo nekaj sto AK 47 in nekaj milijonov nabojev. A najbrž je vmes potreba, saj jih bo slovenska vojska ponovno uporabljala, kljub temu, da ne gre za orožje po standardu Nata.
Slovenska vojska se je tako ultimativno postavila na jugonostalgično pozicijo nove dobe. Medtem ko Nato zahteva, da orožje kupujemo, še kregajo nas, če ga ne dovolj, ti ga Jugoslavija kar da. Zastonj. Hočemo povedati, da medtem ko Belgijci, ti kapitalistični kujoni, svoje naboje drago zaračunavajo, se lahko na Jugoslavijo vedno zaneseš. Je pa res, da ima jugonostalgija s puškami slabo izkušnjo. Bolj kot smo štiri desetletja poudarjali, kako jih imamo izključno zato, da jih nikoli ne bomo uporabili, bolj smo jih pozneje uporabljali. Belgijci prostodušno priznavajo, da imajo svoje puške izključno zato, da bi jih čim bolj množično uporabljali – vendar ne oni in ne na sebi.
Iz naštetega lahko prepoznamo novo plimo jugonostalgije; predvsem pa lahko uvidimo razliko med izvornim fenomenom, ki smo mu sledili v devetdesetih, in sodobnimi stremljenji. Originalna jugonostalgija je bila nekoliko šepav, a dobrodušen spomin generacij na mladost. Kot individualna kategorija se je tako pretepala po medijih in ob šankih z drugačno družbeno stvarnostjo, dokler družbena stvarnost ni zmagala. Najbrž zato, ker je nabavila belgijske puške. Medtem pa nova jugonostalgija prihaja na krilih neoliberalizma. Tako v primeru nogometa kot meddržavnih tožb in končno pušk kalašnikov jo vodi kapital, njegov interes. Olimpija na Poljudu se sliši nostalgično, a je tudi edina rešitev za preživetje obeh klubov. Streljanje z AK 47 se sliši nostalgično, a je hkrati tudi poceni. Če mi tožimo Hrvate, ker Hrvati tožijo nas, posledično dobimo svojevrsten finančni pat položaj; ta pa je bil osnovno komunikacijsko sredstvo jugoslovanskih republik.
Pesimisti porečejo, da nova jugonostalgija ni mogoča, ker manjka najpomembnejša sestavina, se pravi maršal. Pa ravno tukaj se motijo. V vsaki od bivših republik je kar nekaj kandidatov.
