Z letošnjim majem so subvencijo stanarine, ki so jo socialno najbolj ogroženim plačevale občine, izgubili še zadnji upravičenci. Zdaj je namreč v celoti zaživel ukrep iz februarja lani sprejetega Zakona o uravnoteženju javnih financ občin, s katerimi so se država in občine dogovorile, kje zmanjšati obveznosti, ki jih občine zaradi zmanjšane glavarine ne morejo več plačevati. Odločitev je bila soglasna in v parlamentu potrjena z veliko večino. Vzeli so socialno najšibkejšim. Leto kasneje te odločitve ni obžalovala ali kakorkoli skušala popraviti nobena od parlamentarnih strank, ki so jo izglasovale. Kar je bilo za 67 poslancev le eno od glasovanj, je bilo za okoli 3000 družin nepopisen šok.
Subvencijo stanarine, ki so jo plačevale občine, so pred tedni izgubili še zadnji upravičenci. Ustavno sodišče je zdaj odločilo, da je ukinitev stanovanjskih subvencij neustavna. Upravičencem se mora priznati subvencija.
Danes: Studio ob 17.00 po odločitvi US-Ukinitev subvencij
Pred tedni je v celoti zaživel ukrep iz februarja lani sprejetega Zakona o uravnoteženju javnih financ občin (ZUUJFO), s katerim so se država in občine dogovorile, kje zmanjšati obveznosti, ki jih občine zaradi zmanjšane glavarine ne morejo več plačevati.
Leto dni pozneje te odločitve ne obžaluje niti ne skuša popraviti nobena izmed parlamentarnih strank, ki so jo izglasovale. Kar je bilo za 67 poslancev le eno izmed glasovanj, je bil za približno 3.000 družin nepopisen šok.
Vse poslanske skupine, ki so glasovale za sprejetje ZUUJFO, smo vprašali, zakaj so se tako odločili in ali so v tem času s kakršnim koli predlaganim ukrepom skušali vsaj olajšati stisko tistim, ki jih je ukrep najbolj prizadel.
Ko stranke nimajo odgovora
Predstavniki strank v odgovorih navajajo različne argumente. Da je taka odločitev nujna, “saj gre za potreben korak za zagotavljanje vzdržnih javnih financ”, menijo pri SMC. Pri Desusu so glas ZA utemeljili, češ da zakon prinaša tudi nujne ukrepe na posameznih področnih zakonodajah, pri SDS pa, da so ob glasovanju ZA tudi predlagali amandmaje. Izmed teh pa se prav nobeden ne nanaša na subvencije.
Najzanimivejše je bilo pojasnilo Socialnih demokratov, da so zakon podprli ob zavezi vlade, da bo ta v prihodnje sprejela sistemske ukrepe na področju financiranja občin. Pojasnili so svoje prepričanje, “da zakon ne bi smel vplivati na položaj najranljivejših skupin prebivalstva, kajti občine imajo znotraj svojih proračunov možnost prerazporejati sredstva”, in dodali: “Kolikor pa bi se izkazalo, da so določila sprejetega Zakona za uravnoteženje javnih financ občin alibi za zmanjševanje sredstev za programe socialne pomoči, pa bo Poslanska skupina Socialnih demokratov predlagala potrebne spremembe.”
Ob našem pojasnilu, da ne gre za programe socialne pomoči, temveč za subvencijo, za katero morajo občani imeti odločbo CSD-ja, in na dodatno prošnjo, naj nam navedejo en sam primer občine, v kateri subvencije stanarin občanom še vedno izplačujejo, čeprav ti zanje nimajo več odločbe, pa odgovora nismo več dobili.
Prednostna obravnava na čakanju
Edini poskus poprave stanja je zadnji dan lanskega julija naredila varuhinja človekovih pravic. Ker gre za očitno neenakost, ki ljudi ločuje le po (ne)srečni okoliščini, v kateri občini imajo stalno prebivališče in ali ta občina ima dovolj stanovanj ali ne, je varuhinja pri ustavnem sodišču zahtevala presojo ustavnosti in predlagala, da se izvajanje zakonodaje v tej točki do takrat ustavi. Zadnjemu sodišče ni ugodilo, je pa varuhinjin predlog dalo v absolutno prednostno obravnavo.
In tam je še danes, absolutno čakajoč že polnih 9 mesecev.
Dodatno poglabljanje revščine
Čeprav so bila vprašanja o reševanju revščine že večkrat tudi na programu državnega zbora, čeprav skrb pogosto izražajo tako na vladni kot na zakonodajni strani, je vse bolj jasno, da reševanje najranljivejših iz globin revščine v resnici ni med opaznejšimi in otipljivejšimi prioritetami te vlade, tako kot ni bilo v fokusu vlad pred njo. In da z nepremišljenimi odločitvami revščino le še dodatno poglabljajo.
S tem zapisom vprašanja subvencij seveda ne bomo rešili, ker v resnici nihče izmed odločevalcev po čem takem ne čuti potrebe. Ker zanje nikomur ni treba prevzeti prav nobene odgovornosti. Ker zanje ni posledic.
Zmote sami ne bodo uvideli
Skorajda neopazno sprejeta sprememba zakona, ob obletnici uveljavitve, je predvsem opomnik vsem nam – ki smo se nad takimi potezami sposobni zgražati na forumih, družabnih omrežjih in še kje, a ki hkrati pasivno in ponižno čakamo na to, da bodo naši vladarji uvideli svojo zmoto in jo popravili.
A to se preprosto ne bo zgodilo. Za svoje lastno ali za reševanje sodržavljanov iz revščine, za sprejemanje zakonov, ki bodo v prid najšibkejšim v družbi in ne bodo le varuhi sedanjih proračunov, temveč trdnejši temelj naše skupne prihodnosti, bo treba storiti veliko več.
Nepremišljene odločitve vodilnih
Kot nam je lastna zgodovina že večkrat dokazala, v naši državi volitve in “novi obrazi” takih sprememb ne prinašajo. Čas je za vprašanje vsakogar med nami, kaj bi jih prineslo. Zagotovo bo moral več storiti obraz, ki ga zjutraj gledamo v ogledalu.
Nepremišljene, brezglave in za najšibkejše uničujoče odločitve vodilnih so namreč le del problema. Drugi del se skriva v odgovoru na vprašanje, zakaj jih sprejemajo. In odgovor je preprost: zato, ker jih lahko.
