Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
Čudno, kako se tega ni spomnil nihče že prej. Podobno je priliki o tem, kako miš na kolena spravi slona. Ali David Goljata, če ste na drugem koncu svetovnonazorske mavrice.
Torej, najdeš pet tisoč somišljenikov, predaš njihove podpise v državni zbor, predsednik parlamenta zavrti demokratično kolo sreče in določi rok, do katerega moraš zbrati 40 tisoč podpisov za razpis referenduma in zakonodaja, proti kateri si vložil pobudo za referendum, lepo stoji na mestu. Uradniki se ne sekirajo preveč, ker pač pol leta več prenašajo papirje sem in tja, država se ne sekira preveč, ker je polovica zakonske regulative, ki jo sprejemamo, tako ali tako sama sebi namen, a ideja je genialna. Spominja na demokratični pragmatizem koroškega odvetnika Rudija Vouka, ki je z neplačilom prometnega prekrška lastnoročno izsilil uveljavitev 7 člena avstrijske državne pogodbe, kar je nato skozi odločbo ustavnega sodišča pomenilo postavitev dvojezičnih krajevnih tabel na avstrijskem Koroškem.
Apaška civilna iniciativa nam je pokazala, kako je mogoče demokratično blokirati demokracijo. Oziroma z drugimi besedami: neučinkovitost demokratičnega upravljavskega in političnega modela se najlepše dokaže z demokratičnimi sredstvi.
A na začetku moramo vseeno nekoliko razširiti obzorje. Torej v Apače. In v sosednje obmejne kraje, ki životarijo na pogorišču slovenskega razvojnega modela. Tehnične podrobnosti so prezapletene za običajne medijske ljudi, tako ustvarjalce, kot uporabnike …
Zato na kratko: zaradi različnih davčnih modelov morajo dnevni migrantski delavci, ki delajo v sosednji Avstriji, živijo pa pri nas, plačevati nesorazmerno visoko dohodnino; tisti, ki pa so se po njihovem mnenju dvojnemu obdavčenju v preteklih letih izmikali, so dobili od FURSA te dni v poplačilo astronomske vsote. Sami smatrajo, da je to krivično, sedanja vlada z delom javnosti pa meni, da je takšno plačilo upravičeno. Ustavno sodišče je sedanji vladi in skeptični javnosti pred časom pritrdilo, ko je osebno davčno olajšavo, ki jim jo je odobrila Pahorjeva vlada, označilo kot neenakost pred zakonom in jo ukinilo.
Ustavno sodišče je menilo, da bi z davčnim popuščanjem migrantskim delavcem v neenakopravni položaj prišli v Sloveniji zaposleni rezidenti Republike Slovenije … Ker jih je ustavno sodišče razjezilo, so migrantski delavci uporabili ustavno pravico do referenduma in utišali ustavno sodišče. Očitno je tudi slovenska ustava palica z dvema koncema.
Danes se ne bomo opredeljevali do tega, kdo ima oziroma, kdo nima prav – samo toliko, da je na tehničnem nivoju, ki zahteva poglobljeno znanje o davčnih postopkih, vsa zgodba še najlažje opisljiva z večnim Kavljem 22. Še bolj povedno pa je dejstvo, da je problem pereč že debelo desetletje in čeprav je že pred nekaj leti kazalo, da ga bodo rešili, je danes ponovno svež kot prve dni.
Prav zaradi dolgotrajnosti reševanja davčne zadrege pa se nepristranski opazovalec ne more znebiti vtisa, da ima pri brezbrižnem odnosu do problema prste vmes tudi moralna, medijska in politična centralizacija Slovenije.
Prvič; o številu dnevnih migrantov v republiko Avstrijo ni natančnih številk. O tako pomembni ekonomski kategoriji, kot so dnevne ekonomske migracije, imamo v Sloveniji samo grobo oceno.
Drugič; dnevni migranti prihajajo z obmejnih področij Prekmurja, Štajerske in Koroške. Praviloma iz najrevnejših in demografsko najbolj ranljivih predelov Slovenije. Najbrž tudi ni naključje, da so ta področja tako duhovno kot tudi po fizični razdalji najdlje od Ljubljane.
Tretjič; obmejne pokrajine slovenskega severovzhoda je vsakokratna slovenska oblast pustila propasti! Za razliko od Avstrije, ki na obmejna področja ogromno investira, da bi jih tako čim bolj utrdila, ob naših meji z Avstrijo državnih vlaganj praktično ni.
Petič; žalostne simbolike, ko je tudi na vrhuncu begunskega vala vsak dan iz Slovenije v Avstrijo migriralo vsaj enkrat več Slovencev kot Sircev, ni uvidel nihče.
Šestič; delavci migranti v veliki večini v Avstriji niso zaradi koristoljubja, temveč zaradi stiske.
Sedmič; z ogromnim povečanjem dnevnega migrantskega toka iz Slovenije v Avstrijo, od začetka krize 2008, se med obema sosedoma, oziroma med obema narodoma ponovno vzpostavljajo socialne prakse, za katere smo upali, da so se končale konec devetnajstega stoletja.
Če torej hočemo soditi, kdo so ljudje, ki s svojevrstno državno nepokorščino »rušijo državo,« kot so se dramatično odzvali mediji, bi morali najprej poznati okoliščine, ki so jih do tega pripeljale. Prav in narobe v tej migrantski zgodbi zgubita na pomenu z zadnjimi razkritji o sužnjelastniških praksah med slovenskimi delodajalci. Prav tako migrantsko-davčni prav in narobe izgubita pomen ob divjaških izplačilih akademskih elit ali tajkunskih milijonskih avanturah. Da se je država skozi FURS odločila za načelnost in vztrajanje pri črki zakona na eni najbolj ranljivih demografskih skupin, se zdi cinizem brez primere. In če je mogoče takšno državo blokirati s tem, da njeno neučinkovitost obrneš proti njej sami, se zdi domislica Apaške civilne iniciative res dobrodošla.
