Zaplet z dogovarjanjem policistov okoli prijetja ministra Koprivnikarja ima svoje pozitivne plati. Kot pozitivno usmerjena oddaja poglejmo najprej te. Kot smo zvedeli iz primera, minister igra v rock bendu, policisti pa uporabljajo Facebook. Kar je oboje izjemno urbano in nakazuje na možnost, da se naše oblastne strukture počasi izvijajo iz ruralnosti in provincialnosti.
"Namen tiste nesrečne patrole je bil na simbolni ravni podčrtati policijski sindikalni boj, z bizarno akcijo pa so ga samo prečrtali"
Zaplet z dogovarjanjem policistov okoli prijetja ministra Koprivnikarja ima svoje pozitivne plati. Kot pozitivno usmerjena oddaja poglejmo najprej te. Kot smo zvedeli iz primera, minister igra v rock bendu, policisti pa uporabljajo Facebook. Kar je oboje izjemno urbano in nakazuje na možnost, da se naše oblastne strukture počasi izvijajo iz ruralnosti in provincialnosti.
S to ugotovitvijo pa se pozitivni nauk vse zgodbe tudi končuje. Od tod naprej je le še ocean usmiljenja in pomilovanja. Najprej je potrebno razjasniti, kdo lovi koga. Znano in zaželeno je, da policaji lovijo lopove. Glede na potek celotne zgodbe pa je prav tako razvidno, da policaji lovijo tudi policaje. Zdaj le še čakamo, da bodo tudi lopovi začeli loviti lopove, pa bo narobe svet popoln. To, da lopovi lovijo policaje, pa je tako ali tako že nekaj časa znano.
“S pisanjem skrivnih sporočil na Facebooku bi se lahko v prihodnosti začela kakšna od policajskih šal.”
Analitiki, ki so opozarjali na dejstvo, da je policiste naznanil kolega policist, so poudarili, da neenotnost med policijo ni nikoli dober znak. Toda, ali dva sindikata za eno samo policijo nista bolj nevarna za poklic kot nekaj tožarjenja med sindikalnimi zaupniki? Dva sindikata, ki bi ju lahko označili kot odprt sektaški boj znotraj policije, delata stroki verjetno večjo škodo kot špecanje samo. Še več, z nekaj domišljije sta sindikata lahko tudi vzrok medsebojnega tožarjenja in ovajanja. Če se policisti ne morejo dogovoriti za enotno sindikalno centralo, kako lahko kdorkoli pričakuje, da se bodo dogovorili za tajnost na Facebooku?
In prav Facebook je druga neznosna neumnost vrlih mož postave. Zakaj se pogruntavščini reče socialna omrežja, je mogoče policistom nerazumljivo, ampak zadeva je bila izumljena ravno z nasprotnim namenom, kot si to predstavljajo slovenski možje postave. Facebook je ultimativno orodje človeške histerije, s pomočjo katerega vsi vedo vse o vseh in pričakovati tajnost na Facebooku je podobno kot pričakovati zemeljsko gravitacijo na Luni. Še več, s pisanjem skrivnih sporočil na Facebooku bi se lahko v prihodnosti začela kakšna od policajskih šal.
Nadalje je nadvse zanimiv odziv predsednika vlade. Nadel si je enega najbolj odločnih izrazov in povedal, da sta zasledovanje in ustavljanje ministra resen poskus spodkopavanja vlade. »Spodkopavanje vlade« se sliši res grozljivo in podobno apokaliptično, kot je bila nedavna razširitev pooblastil slovenski vojski. Kot da se nad brezmadežno slovensko demokracijo spravljajo temne sile totalitarizma, ki za svojo raboto nepooblaščeno uporabljajo represivni aparat države. Recept kot iz kakšnega južnoameriškega državnega udara, skratka …
A po krajšem premisleku … Če kaj, je policija zavezana k varovanju in ščitenju državljanov. In kako češ državljane bolj učinkovito ščititi in varovati, kot da spodkopavaš vlado? Kajti v medijih in javnosti velja, da je največji sovražnik slovenskega ljudstva prav slovenska vlada! In ko vlada izjavi, da jo policija, ki je posvečena varovanju ljudstva, želi spodkopati, po logičnem zaključku policija opravlja samo svoje z zakoni določeno delo!
In še zadnja nelogičnost vse zgodbe; največja slast policijskega dela je, ko nepridiprava policist sooči z neizpodbitnimi dokazi. Zato je prav neverjetna nerodnost, s katero se policisti – enkrat na nasprotni strani mrežice – izgovarjajo identično kot najbolj patetični lopovi. »To ni moje,« pa so ja lahko slišali sto- in stokrat, ko so po parkih lovili male dilerje in če kdo, bi lahko oni vedeli, kako hipna laž namesto priznanja vse le še poslabša.
“Ker gre za neprofesionalnost na temeljni oziroma načelni ravni, nas je lahko resnična groza, kako neprofesionalni so šele njihovi postopki na vsakodnevni operativni ravni.”
Iz vse te zgodbe, naj bo protizakonita ali tako ali drugače podtaknjena, pa veje ena sama resnica; in ta je popolna neprofesionalnost slovenske policije. Neprofesionalno je to, da zadeve niso bili sposobni zaznati in pozneje obravnavati kot interni problem, neprofesionalnost, ker ne zmorejo učinkovitega in ne hujskaškega sindikalnega organiziranja, neprofesionalnost, ker ne poznajo sodobnih informacijskih tehnologij in neprofesionalnost, ker ne poznajo ali ne razumejo svoje vloge v odnosu do ostalih dejavnikov oblasti. Recimo do vsakokratne vlade. In ker gre za neprofesionalnost na temeljni oziroma načelni ravni, nas je lahko resnična groza, kako neprofesionalni so šele njihovi postopki na vsakodnevni operativni ravni.
In še absurd: namen tiste nesrečne patrole je bil na simbolni ravni podčrtati policijski sindikalni boj, z bizarno akcijo pa so ga samo prečrtali.
