Rogla se je na zemljevid tekem svetovnega pokala nenadejano zavihtela pred zdaj že sedmimi leti, ko so k nam prispeli najboljši tekači na smučeh. Tedanje sodelovanje naše najboljše tekačice Petre Majdič in turističnih delavcev je dalo slutiti, da bi bilo vse skupaj lahko zelo uspešno. Ob tekmovališču je hitro zrasel nov hotel, Majdičeve pa že ob naslednjem tekaškem snidenju z delom pohorske planote ni bilo več v smučini.
Po končani tekmovalni poti naše šampionke je tudi nekako zamrl zagon prirediteljev, ki so pri pripravi prog za pomoč običajno morali poprositi strokovnjake iz drugih delov Slovenije. Ko bi pred mesecem dni tekači morali spet k nam, so odšli v Dobbiaco, saj je Rogla že pred tem sporočila, da jo tekaški svetovni pokal ne zanima več. Enostavno jim decembrski termin ni šel v račun z vsemi drugimi stvarmi, ki jih ponujajo tu. Tekaški stadion, ki še vedno nosi ime po Petri Majdič pa je bil denimo tudi med včerajšnjim živ-žavom na Rogli izjemno dobro zaseden in tudi zgledno pripravljen.
Deskarji so ob odhodu tekačev našli nišo prav tu. Četrtič so prišli k nam. Trenutno najboljša Rok Marguč in Tim Mastnak sta iz teh koncev in tu največ vadita.
Rogla je bila že od nekdaj prijazno okolje do deskarjev, ki jih suličarji, kot deskarji nagajivo imenujejo smučarje, nikdar niso zares sprejeli v svoje okolje, ki pa je zares prostrano tudi na naših smučiščih. Kaj šele za severno ali zahodno mejo.
Včeraj se je prvič zgodilo da slovenska deskarska vrsta ni imela svojega predstavnika na zmagovalnem odru in tozadevno bi lahko rekli, da je Rogla zares izjemno uspešna. Priredila je šest tekmovanj na najvišji ravni in kar štirikrat so bili naši športniki med najboljšimi. Ob poškodbi Žana Koširja, zadnjega dobitnika velike deskarske kristalne krogle pa se ni izšlo. Ali to pomeni, da so naši deskarji v krizi. So in niso, saj so s šestim in osmim mestom le segli najviše v tej zimi. Nasploh je deskarski šport daleč od tistega, kar je nekdaj že ponujal.
Občutek imam, da se pod krovom mednarodne smučarske zveze deskarji nikdar niso znašli. Njihov uvod pod okriljem samostojne zveze je bil na začetku devetdesetih pravi bum. Obetal je zelo zanimivo serijo tekmovanj, kjer so bili zelo dejavni tudi Slovenci.
Toda pred olimpijskimi igrami v Naganu, zadnjimi v prejšnjem tisočletju, je bilo te radoživosti konec. Želja da postanejo olimpijski šport je očitno omejila radoživost, ki so jo premogli in jo danes vidimo zelo poredko. Še vedno jih ni malo, ki menijo, da je ta radoživost šla že izven športnih okvirov, toda sam jim pravim, da ko so tekmovali, deskarji seveda, so bili v prvi vrsti tekmovalci in še danes je tako. Zakaj so deskarji morali v tuj hlev se ve.
Vpliv mednarodne smučarske zveze in industrije, ki je vpeta v to, sta šla z roko v roki. Najbrž tudi kakšen fičnik od televizijskih pravic. Ampak posledice se vidijo šele zdaj. Tekem v celotni sezoni je le sedem. Glavnega pokrovitelja tekmovanje nima, zraven ni Nemcev, ki držijo vse druge smučarske discipline pri življenju.
Tudi na Rogli niso uspeli zbrati dovolj denarja za dvodnevni spored, ponudili pa so vsaj enodnevno druženje vseh najboljših in Rogla bo očitno ostala deskarska postojanka. Tudi tistih najboljših na svetu.
