Čas teče, nič ne reče - zato bomo o času govorili mi.
Obdobje, ko se poslavlja staro leto in začenja novo, je lahko tudi priložnost za premislek o času
Čas je čar, ki venomer sproža v nas vprašanja. Časa se zaveš šele, ko ti ga začne zmanjkovati. Čas je denar. Je čas gibanje ali sosledje dogodkov? Lahko pretentamo čas in se izmuznemo njegovi taktirki? To je nekaj vprašanj in asociacij, ki nam jih sproža čas.
Čas kot fizikalni pojem gotovo vsi dobro poznamo. Merimo ga v minutah, urah, včasih tudi v stotinkah. Lahko bi rekli, da teče neodvisno od nas, čeprav bodo fiziki tukaj strogo odkimali in nam pred nos pomolili prebiranje Einsteina. A če pustimo fizikalni čas ob strani, je tu še čas vsakega od nas, naš način, kako si ga razlagamo, kako shajamo z njim in kako ne nazadnje kroji naš način življenja. Za režiserja in premišljevalca sodobnosti Matjaža Bergerja je čas serija dogodkov.
“Današnji čas nima strogih razmejitvenih sektorjev, je zelo razpršen. Vlada mu negacija,” pravi Berger. “Mislim predvsem na gostoto negativitete v intersubjektivnih razmerjih. Predvsem mislim, da gre za tako zmedo v času, za tako razpršenost, da celo neka najbolj prijazna gesta več ne služi svojemu lastnemu namenu, torej da »razprijazni« prostor v času.”
“Čas je zame nehal teči, ko sem se zavedel, kako se misel spremeni v smisel.«”
– Matjaž Berger
Od ure rojstva naprej …
Čas za nas začne teči pri dnevu nič, pri posameznikovem rojstvu. Že več kot tisočim je bila priča naša naslednja sogovornica Anita Prelec, vodja v porodnem bloku v ljubljanski porodnišnici. “Včasih staršem rečem, glejte, zdaj pa je otroček že eno uro star. Pa pravijo: “A res, kako to hitro mine!” Ena ura … Kaj šele eno leto!”
“Včasih si kot babica, ko zabeležim uro poroda, mislim, kaj smo s tem prinesli, zapisali v otrokovo usodo. Včasih se tudi vprašam, ali se bodo ti otroci, ki so rojeni v isti uri, kdaj srečali.«
– Anita Prelec
Pospeševanje časa bo zaustavilo starajoče se prebivalstvo
“Govori se “Dobri stari časi”. Vsi časi so dobri, ko pripadajo preteklosti,” je čas cinično obsodil poet z Otoka George Gordon Byron. Več let kot nabiramo, hitreje nam teče čas, pa meni antropolog in socialni delavec z Inštituta Antona Trstenjaka Jože Ramovš. “Otroku, ki ima pred sabo 90 odstotkov časa, teče čas počasi, medtem, ko človeku v mojih letih teče zelo hitro, mimogrede.”
Kako je s sodobnim človekom in njegovim odnosom do časa? Zdi se, kot da nas čas vse bolj drži na vajetih?
“Vse se pospešuje. Zdi se, da so noge krajše, kot jih zahtevajo koraki.”
– Jože Ramovš
“Vendar ima ta akceleracija, pospeševanje svoje meje. Vsak motor, ki dela več, kot zmore, se razleti. Razvita evropsko-ameriška civilizacija gre počasi proti tej meji. Proti temu pa obstaja sijajno zdravilo – staranje ljudi. Ko bo starejših več kot tretjina ljudi, se bo življenje upočasnilo.”
Izgubljamo zavedanje, da smo le člen v verigi
Če sodobnega človeka povprašate po času, vam bo narisal poltrak, geometrijsko črto, ki se začne v neki točki in meri proti neskončnosti. Ta linearna predstava časa je povsem tuja tisti, v katero smo kot bitja narave sicer vsajeni. Tam je vse ciklično, krožno, opisuje zbirateljica slovenskega ljudskega izročila Ljoba Jenče. “Zakaj cikli? Narava to počne – ima cikle. Zdaj je dan zunaj najkrajši, v naravi se zgodi prehod. In tudi človek v tem času premišljuje, kaj mu je še storiti. Starejši kot je, bolj se zaveda minevanja.”
“Danes nimam občutka, da bi se človek zavedal, kako je le eden v verigi tisočih, ki so živeli pred nami. Občutek imam, kot da smo samopomembni, kot da ni narave, kot da ni zvezd, ki nam določajo ritem, ni pogleda tja čez morje, je le pogled skozi tehnološke naprave, na drug način se povezujemo z daljavimi.”
– Ljoba Jenče
V človeku je vsajen občutek minljivosti, ki jo živiš kot večnost
Radi bi merili čas in celo usmerjali tok svojega duha po urah in dnevih. Iz časa bi napravili reko, sedli na njeno obalo in opazovali njen tok. Tako pri svojih 90. meni tudi pesnik Ciril Zlobec. A z leti pač ugotoviš, da drevje ob svojem času cveti in ob svojem času cvetje izgubi. “Ne vemo, ali čas potuje z nami, je nekaj abstraktnega in popolnoma intimnega. Vsi živimo tisti trenutek kratke večnosti.”
“Človek se pogostoma vrača na prehojeno pot. S tolažbo odkrivaš, da si v obdobjih, ko si hitel, prihajal le bliže svojemu koncu. Na tej poti pa je ostalo marsikaj na robu. Ti miselni sprehodi nazaj so zame najbolj inspirativni. Ob njih ugotavljam, kako je človek kontrast samega sebe.”
– Ciril Zlobec
Predvčerajšnjim se je obrnilo novo leto. Nekje v našem pojmovanju časa smo zarisali nekemu obdobju konec in začeli novo štetje. Morda z namenom, da popravimo staro, morda so nepopisani začetki vedno lažji zaobračanje in bolj vabljivi, da po njih pišemo z novimi barvami. Vsaj na začetku…dokler nas čas spet ne potegne v svoj vrtinec.
