V petkovi izvidnici smo predstavili nekaj alternativ javnemu šolanju - Waldorfsko šolo, Glasserjevo metodo, pristop Montessori in kreativne šole.

Ali konvencionalni šolski sistem zavira kreativnost?

Koliko javno šolstvo spodbuja radovednost, ustvarjalnost, samostojnost in odgovornost otrok? So lahko različne pedagoške prakse boljša alternativa sistemu izobraževanja, ki v svojih okvirih sicer določa, kaj otrok sme in česa ne? Javni šolski sistem, kot ga poznamo, ima zelo dolgo brado: nastal je namreč v obdobju industrializacije. Odtlej pa se je svet zelo spremenil in tudi o delovanju človeka smo izvedeli toliko novega, da stari pristopi preprosto ne delujejo več. Šole potrebujejo pedagoge odprtih glav, ki razumejo, da se ljudje razlikujemo in da potrebujemo prav takšne (za zdaj še alternativne) pristope. Če želimo soustvariti družbo avtonomnih, sočutnih in ustvarjalnih posameznikov, ki sebe in svet okoli sebe dobro poznajo, še raje pa nenehno raziskujejo, naj bodo današnje šole drugačne, posodobljene in predvsem – kreativne.

Godi Keller, mednarodno priznani učitelj in pisec, ki je več kot 18 let poučeval otroke in mladostnike v waldorfskih šolah, že vrsto let redno sodeluje tudi s tovrstnimi vrtci in šolami iz Slovenije. Poučeval je na Univerzitetnem kolidžu Rudolfa Steinerja v Oslu, poleg tega pa ima izkušnje z učenci, ki predčasno zapustijo šolo. Pravi, da je v mladih pomembno prepoznati in spodbuditi radovednost in igrivost.

“Ohranjanje radovednosti pri otrocih je še posebej oteženo takrat, ko šolo zanimajo le ocene. Šola naj postane okolje, ki spodbuja otrokovo vedoželjnost, obenem pa naj ostane odprta tudi za drugačne, izvirne odgovore namesto tistih ‘pravih’. Pri čemer ne gre toliko za naravo šolskega sistema kot za šolsko kulturo in način, kako sobivamo.”
– Godi Keller

Sir Ken Robinson, mednarodno priznani strokovnjak, ki ima več kot 40 let izkušenj z izobraževanjem, se je že leta 2006 na znameniti konferenci TED spraševal: Ali šole ubijajo kreativnost?  Nedavno je skupaj z Loujem Aronico napisal knjigo z naslovom Kreativne šole: Množična revolucija, ki preoblikuje izobraževanje. V tej obsežni študiji, ki jo od letos lahko prebiramo tudi v slovenščini, opozarjata na prevladujočo industrijo testov in na zanemarjanje individualnih lastnosti otrok zaradi standardizacije ter v ospredje postavljata številne dobre prakse, s katerimi učitelji z vsega sveta že vnašajo spremembe v učne načrte.

V Osnovni šoli Preserje pri Radomljah izvajajo koncept Glasserjeve kakovostne šole, ki temelji na medsebojnih odnosih, zaupanju in spoštovanju. Imajo tudi Modro sobo, ki je prostor za povezovanje učitelja in učenca.

“Glasserjeva metoda nas uči spoznavati, kako se vedemo. To lahko olajša komunikacijo. Težave rešujemo tako, da pristopimo k otroku in se pogovarjamo. Nismo oteženi z otrokovim vedenjem.”
– Ana Nuša Kern, ravnateljica OŠ Preserje pri Radomljah

Glavna prednost Waldorfske šole naj bi bil individualni pristop, s katerim v otrocih iščejo potenciale in jih razvijajo. Način poučevanja se prilagaja razvojnemu obdobju otroka, ocenjevanje je opisno, po potrebi pa prevedljivo v ocene. Pri pouku se osredotočajo na tri področja – intelektualne sposobnosti, umetniški čut in ročne spretnosti otroka. Kot pravijo, ne želijo vzgajati povprečnežev, temveč razmišljujoče posameznike, ki so strpni, srčni in takšni, ki raje postavljajo vprašanja, kot iščejo odgovore.

“Otroke spodbujamo k branju, iskanju virov v različnih knjigah. Voljo pa spodbujamo z ročnim delom.”
– Iztok Kordiš, direktor Waldorfske šole Ljubljana

Vzgojni pristop Montessori je v svetu poznan že sto let, v Sloveniji dobro desetletje, danes po tej metodi deluje deset vrtcev in dve šoli. Koncept temelji na zaznavanju otrokove posebnosti, predvsem na opazovanju, saj so otroci sami motivirani za svoj osebni razvoj. Omogočiti jim je le treba spodbudno okolje. Poleg tega so ključni elementi metode Montessori še samodisciplina, samostojnost, samoučenje in samonadzor, “ki je najpomembnejši kazalnik tega, kaj boš počel v življenju, kako uspešen boš.”

“Visoko razvita stopnja samonadzora pri štirih letih je že dober kazalnik tega, kaj boš počel v življenju.”
– Angeline Stoll Lillard, dr. razvojne psihologije

Sklenemo pa lahko, da nobena metoda poučevanja še ni recept za uspeh. Za dolgoročne spremembe potrebujemo pogumne učitelje, ki bodo poslušali, vključevali, navdihovali in opogumljali.

“Ljudje smo preveč zapletena bitja, da bi lahko le eno metodo učenja naredili univerzalno, optimalno za vse ljudi.”
– Ivana Gradišnik, Familylab

Boris Žgajnar, Kaja Kokot Žanič, Maja Stepančič, Maruša Kerec