Brezdomstvo je ekstremna oblika revščine in socialne izključenosti in je najpogosteje posledica kopičenja socialne izključenosti na mnogoterih področjih posameznikovega življenja. Za večino ljudi cestno brezdomstvo ni stalno stanje, ampak prehodno obdobje, ki se kaže v zelo različnih oblikah. Brezdomstvo je praviloma stanje izjemne in večkratne socialne izključenosti, kar velikokrat pomeni tudi, da so brezdomne osebe na različne načine odtujene od organiziranih in formalnih ponudb pomoči.
Koliko je tistih, ki se zaradi različnih vzrokov, denimo zaradi nasilja v družini ali prisilnih deložacij, zatekajo k sorodnikom in pomoč iščejo v različnih institucijah? Podatka ne pozna nihče, a z gotovostjo lahko rečemo vsaj to, da številke prikritega brezdomstva močno presegajo dimenzije, ki jih postavlja ulica.
Prikrito brezdomstvo se pogosto skriva za štirimi stenami
Podatki za UPN
Vse, kar ima starejši par s skupno več kot 66 leti delovne dobe, sta 47 kvadratnih metrov veliko podedovano stanovanje v starejšem bloku v enem od slovenskih mest in pokojnina, ki jo prejema samo gospa.
“367 evrov dobim, mož pa ni upravičen do ničesar, čeprav ima več kot 33 let delovne dobe. Zbolel je, je težak srčni bolnik in ima tako hudo sladkorno bolezen, da si petkrat na dan daje inzulin. Jaz se že sedem let bojujem z rakom na dojki, izvidi spet niso dobri … Ko sem zbolela, nisem imela denarja za dodatno zavarovanje, zato sem z onkologije šla najprej na Karitas, da so mi dali kakšne protibolečinske tablete. Mož bi moral zdaj jesti zdravo, a jeva večinoma hrano dobrodelnih organizacij: riž, testenine brez vsega. Solata bi bila že luksuz. Na dan lahko za vse porabiva le tri evre. Ko grem v trgovino, sem vselej v precepu, ali naj kupim pol štruce kruha ali vendarle le četrt. Nimava za nič. Počutim se ponižano in na jok mi gre, ko gledam ljudi, ki si lahko izbirajo izdelke …”
Čeprav živita na minimumu vsega, ob tako neustrezni prehrani, da tudi zaradi nje sladkorni bolnik vse pogosteje pada v inzulinske kome, je od pokojnine nemogoče plačevati sprotne stroške.
“Nimava ničesar, ne avtomobila in nič drugega, kar bi povzročalo stroške. Čeprav imava majhno stanovanje, imava le v najhujši zimi odprt en radiator in naju pogosto zebe. Stroški ogrevanja pozimi presežejo 100 evrov, tu so še elektrika in skupni obratovalni stroški bloka. Nemogoče je vse to plačati iz ene same pokojnine … Tudi rubili so nama že, odnesli so stvari, ki sva jih kupovala skozi življenje, tudi mizo in stole. Z rubežem ne odnesejo le stvari, ki jih imaš rad, odnesejo tudi dostojanstvo …”
Zaradi stroškov fasade ob edini dom
Nato pa je prišla še odločitev sveta stanovalcev bloka, da na stavbi naredijo novo fasado. Ker nista vedela, da lahko kot socialno ogrožena dobita posebno subvencijo, morata plačati celoten znesek. In tako so se zvrstile izvršbe na še edino stvar, ki jo imata, na stanovanje: “Vse sva poskusila, na vsaka vrata potrkala, da bi nama kdo lahko pomagal, vendar pomoči ni bilo. Vse, kar sva dosegla, je to, da so nama za leto dni prestavili začetek dražbe, a v tem času nisva mogla poplačati dolga, ki je z začetnih 2.700 evrov zaradi sodnih stroškov šel v višave. Čez mesec dni se moratorij izteče, avgusta sva lahko že na cesti. Nič ne moreva, nimava s čim plačati, nimava kam iti, posebno ker so cene pri nas tako nizke, da bo le malo ostalo od kupnine. A ni žalostno, da lahko človek izgubi stanovanje zato, ker res ni mogel plačati niti sprotnih stroškov? Zakaj je to dovoljeno, kje mi živimo, v Sloveniji?” se sprašuje obupana sogovornica.
Društvo Žvižgač zbira donacije za starejši par
Celoten pravosodni, pa tudi socialni sistem v Sloveniji je urejen tako, da je upnik popoln vladar nad izvršnim postopkom, ne glede na to, da zaradi razmeroma nizkega zneska ostaneta brezdomna dva starejša, zelo bolna človeka. In ker so sodni mlini izvršilni postopek, hkrati pa dve človeški usodi zmleli, že skoraj do konca in bo stanovanje kmalu na dražbi, so se v mariborskem humanitarnem društvu Žvižgač odločili, da zbirajo donacije, s katerimi bi temu paru ohranili vsaj dom.
