"Ko nisem igral košarke, sem bil puncam v Kranju manj lušten."

Košarkar Marko Milič je že pri sedemnajstih letih nastopil v evropski ligi in članski reprezentanci, na članskem evropskem prvenstvu pri osemnajstih, pri dvajsetih pa tudi kot prvi Slovenec v NBA.

"Še pred koncem srednje šole so me pri šestnajstih vabili na kolidž. Cirkus NBA na začetku ni bil realna želja, ampak le oddaljene sanje." Ki pa jih je na vsak način želel doživeti, zato je sledil srcu, ne zgolj glavi. " V Evropi so bile nekoč pogodbe dobre, v Fenerbahčeju sem dobil desetkrat več kot v ZDA. A NBA mi je pomenila izpolnitev otroških sanj." Tudi v Olimpijo se je večkrat vrnil, v slovenski reprezentanci pa je želja po kolajni ostala neizpolnjena.

Navduševal je s privlačno igro, bil je ljubljenec občinstva, v garderobi je skrbel za zabavo, pred mikrofonom je bil zmeraj zgovoren.

"Šale med tekmami so bile dober filter proti pritiskom. Videti je bilo, da se samo šalim, a na tekmah sem bil smrtno resen." Ponosen je tudi na umazan del svoje igre, zvezdništvo pa mu je počasi začelo presedati.

"Pogosto sem menjal telefonsko številko, Ko nisem igral košarke, sem bil puncam v Kranju manj lušten."

Po petindvajsetih letih je pri osemintridesetih končal kariero, v kateri je igral v trinajstih klubih od Amerike do Kuvajta. Tujina je prinesla tudi poseben davek. Ko je igral košarko v arabskih državah, ga doma ni bilo tudi 11 mesecev.

"Naporno je, kot da bi šel v vojsko, vsako leto težje." Tudi pritiski so bili v arabskih državah veliki. "Če ti je tekma uspela, si lahko dobil vse. Če ti ni, si lahko že kar spakiral kovčke."

Zato zdaj ne razmišlja o tem, da bi znova obul superge, čeprav je bilo ponudb v zadnjem času precej, tudi iz Trsta. Otroci morajo hoditi v šolo, žena je začela posel v lepotilnem salonu.

"Ko smo se pogovarjali po skypu in je začela hči jokati, se mi je zlomilo srce."

V košarki pa si vseeno želi ostati, predvsem želi delati z mladimi. Skrbi ga namreč, da zaradi napačnih razlogov odhajajo v tujino: "Tja odhajajo, ker mislijo, da bodo imeli boljše možnosti za individualno delo."

Franci Pavšer