Globalne koncentracije ogljikovega dioksida v atmosferi so letos presegle 400 delcev na milijon, to je vrednost, kakršne v geološki zgodovini ne pomnimo vsaj štiri milijone let.
Globalne koncentracije ogljikovega dioksida v atmosferi so letos presegle 400 delcev na milijon, to je vrednost, kakršne v geološki zgodovini ne pomnimo vsaj štiri milijone let
Znanstveniki so prepričani, da lahko tako velike koncentracije vodijo v nepredvidljive podnebne spremembe in da smo jim nevarno blizu.
“Na ledeniku Pine Island na Antarktiki, na katero se osredotoča British Antarctic Survey, smo v 10. letih zaznali občutno, 18-odstotno stanjšanje ledenega pokrova. To prispeva kar desetino zdajšnjega naraščanja morske gladine v svetu.” – dr. Scott Hosking
Znanstveniki si pred desetletji niso niti predstavljali, da bo stanjšanje ledu na nekaterih predelih tako očitno, a v desetletjih raziskav opažajo, da se taljenje ledu ponekod celo pospešuje. Za zdaj sicer še ne vedo, kateri ključni dejavnik je v ozadju. Sočasno jih namreč na tovrstne spremembe vpliva več.
Da se je tudi na Grenlandiji marsikaj spremenilo, ugotavlja dr. Dorthe Dahl Jensen, profesorica fizike ledu na Univerzi v Kopenhagnu. 2Led se umika, sprostile so se nekatere morske poti, po novem lahko na jugu Grenlandije celo gojijo krompir. Julija 2012 je na primer na Grenlandijo vdrl topel zrak z juga in tedaj smo v našem raziskovalnem taboru videli celo dež.”
Arktika in Antarktika prvi alarm
Arktika je po njenih besedah zelo zgodnji kazalec podnebnih sprememb, ker se nanje odziva hitreje in izraziteje kot preostali deli sveta.
“Trenutno Grenlandija k dvigovanju svetovne morske gladine prispeva 0,7 mm na leto in ker se globalno morska gladina zvišuje za 3 mm na leto, Grenlandija k temu pripomore četrtino.” – dr. Dorthe Dahl Jensen
Podnebne spremembe povzročajo spremembe v pihanju vetrov, ti pa so zelo pomembni pri potovanju ledenih ploskev na Antarktiki, pravi Hosking. Prav vetrovi namreč vplivajo na povečevanje količine ledu v morju, ta pa je – kot vemo – pomemben pri vzdrževanju nizkih temperatur.
Ozonsko luknjo uspešno krpamo
Že 40 let na Antarktiko prihaja britanski meteorolog Jon Shanklin. Morda vam ime in priimek ne povesta kaj dosti, a Shanklin je tisti, ki je pred natanko 30. leti izdal znanstveni članek, v katerem je opozoril, da se je ozonska plast nad Antarktiko stanjšala za 70 odstotkov. Imajo ga za odkritelja ozonske luknje.
“Zdajšnja ozonska luknja ima velikost, primerljivo s povprečjem minulega desetletja. Še vedno govorimo o stanjšani plasti ozona nad Antarktiko. Posamezne razmeroma velike ozonske luknje nad tem območjem se bodo pojavljale še vsaj prihodnjih 50 let.” – Jon Shanklin
Človeštvo ne pomni toliko CO2-ja
Zmanjševanje vsebnosti stratosferskega ozona je znana tema in hkrati tudi edina zgodba o uspehu mednarodnih dogovorov za odpravljanje globalnih okoljskih problemov. Veliko bolj v prazno bijejo opozorila o tem, da je v ozračju vse več ogljikovega dioksida. Spomladi so tako koncentracije ogljikovega dioksida presegle 400 delcev na milijon.
“Ta vrednost – 400 delcev na milijon – je višja, kot je bila kadarkoli v več milijonih let. Pravzaprav je bila zadnjič tako visoka približno pred štirimi milijoni let.” – dr. Pieter Tans
To je vsekakor mejnik, je prepričan vodilni znanstvenik mreže za raziskovanje toplogrednih plinov pri Ameriški agenciji za spremljanje oceanov in atmosfere NOAA Pieter Tans.
Prehod med zadnjo ledeno dobo in zdajšnjim toplim obdobjem je po njegovih potekal od pred 17 000 do 11 000 leti. V 6000 letih se je po naravnih procesih koncentracija CO2-ja v atmosferi povečala za 80 delcev na milijon, kar pomeni, da je naraščala za 0,01 oziroma 0,02 delca na leto. Trenutno je ta vrednost 2 delca na leto, kar pomeni, da za 100-krat prekašamo naravne procese.
