Fenomen ljubiteljske kulture

Po različnih društvih poje, pleše, slika, piše, igra ... več kot sedem odstotkov prebivalcev Slovenije

foto: Teden ljubiteljske kulture

Z ljubiteljsko kulturo se po podatkih Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti ukvarja 40.000 mladih in 107.000 odraslih prebivalcev Slovenije, ki na 25.000 dogodkov letno privabijo okoli 4 milijone obiskovalcev! Kljub množični udeležbi pa to področje večinoma ostaja neraziskano: primanjkuje nam namreč resnih primerjalnih analiz, na podlagi katerih bi ugotovili, kako ljubiteljska kultura vpliva na druga področja življenja.

Ali ljubiteljsko kulturo spoštujemo ali se nam zdi samoumevna? Celo osnovna opredelitev tega pojma se zdi precej izmuzljiva.

Potem so tu še druga vprašanja: ali tam, kjer obstaja, znamo prepoznati njeno vrhunsko kakovost, jo spodbuditi, na(d)graditi? Zakaj je v primerjavi s profesionalno kulturo ljubiteljska redkeje, če sploh, zastopana v medijih? Od kod ljubiteljska kulturna društva črpajo sredstva za svoj obstoj? Ali v poskusih opredeljevanja pojmov dualizem ‘profesionalno – ljubiteljsko’ uporabljamo na silo? Če že privzamemo, da sta kulturi dve, namreč kaj kmalu ugotovimo, da druga z drugo pravzaprav zelo dobro sodelujeta.

“Vsi pojmi so samo pomožni pojmi. Kultura je celota.”

Pravi Tone Peršak, državni sekretar z Ministrstva za kulturo. Pomembno vlogo ljubiteljske kulture vidi v tem, da ljudi povezuje, “celo v primerih, ko so ljudje drug do drugega nestrpni.”

“Imamo nekaj zares vrhunske ljubiteljske produkcije, ki je na svetovnem nivoju,” je prepričan Tomaž Simetinger, umetniški vodja Akademske folklorne skupine France Marolt, toda težavo vidi v tem, da so ljubiteljski kulturniki “sorazmerno šibki, dokaj marginalizirani.” Opozoril je, da bi morala biti ljubiteljska kultura bolj slišana, zaslužila bi si večjo pozornost:

“Za državo je ljubiteljska kultura glede na vloženi denar in učinek, ki iz njega izhaja, najboljša naložba.”