Njeni nasprotniki so jo poimenovali tudi “afganistanski Sulman Rushdie” in ljudi pozivali, naj jo ubijejo. Do tega je prišlo zaradi njenega dolgoletnega opozarjanja na kršenje človekovih pravic v državi, še posebej kršenje vseh osnovnih pravic ženske – do izobrazbe, do ustreznih zdravstvenih storitev, kontracepcije, dostopa do sodnega sistema.
Doktorica Sima Samar je ena najvplivnejših žensk na svetu, na lestvici najvplivnejših muslimanskih žensk pa jo je Forbes uvrstil v prvo deseterico. Pred tremi leti je za svoje delo na področju človekovih pravic prejela alternativno Nobelovo nagrado za mir, bila pa je nominirana tudi že za pravo Nobelovo nagrado.
Po izobrazbi je zdravnica, prav z delom v zdravstvu – sredi osemdesetih let v bolnišnici v Kabulu – je prišla do spoznanja, da svet ni enako pošten do vseh. Predvsem ne omogoča enakih pravic nekaterim skupinam ljudi, med njimi je največja tista, ki je opredeljena s spolom, pravi. Ženske, sploh v njeni državi, niso enakovredne.
“Rekla bi, da je najhujša kršitev pravic žensk to, da na nas gledajo kot na drugorazredne državljane. Še vedno.”
Sama se že 30 let bojuje za pravice ženske, zaradi tega je morala za več kot desetletje zbežati iz Afganistana, ker je tam zanjo in za njeno družino postalo prenevarno. Živela je v sosednjem Pakistanu in tam nadaljevala svoje delo – tudi prek meje v Afganistan. Stanje človekovih pravic se je v zadnjih letih precej izboljšalo, a je kljub temu še daleč od dobrega.
“Ni se treba posebej truditi, da vidite, kako je svet v rokah moških. Samo sedete na letalo in preštejete število moških in žensk; če hočete še bolj ekstremne rezultate, poglejte še razmerje v poslovnem razredu.”
Ko so po ameriškem napadu na Afganistan sestavljali vlado, so na priporočilo mednarodne skupnosti ustanovili tudi afganistansko ‘ministrstvo za ženske zadeve’. Kandidatk ni bilo veliko:
“Po napadu na Afganistan sem bila na neki veliki konferenci v Bonnu kot predavateljica in kmalu zatem so me dejansko na hitro imenovali za ‘ministrico za ženske zadeve’ in podpredsednico v Karzajevi vladi. Za šest mesecev. Dobra stran te funkcije je bila, da se je o položaju žensk začelo govoriti, slaba pa, da je politika imela priročen izgovor, da smo za ženske zadeve tako ali tako pristojni mi, in se s tem ni bilo treba ukvarjati nikomur drugemu. Pravice žensk morajo biti navzoče v vseh institucijah. Odpiranje posebnih uradov, ministrstev in izpolnjevanje kvot ne prineseta rezultatov.”
