So bile Orwellove napovedi pretirane, ko je leta 1984 izdal istoimensko zgodbo, v kateri je pisal o totalitarnem režimu, ki izvaja konstantni nadzor nad svojim ljudstvom? Nizozemski strokovnjak za informacijsko varnost Arjen Kamphuis trdi, da lahko vsi postanemo tarče vohunov, postregel pa je tudi s podatki, da je Ameriška agencija za nacionalno varnost NSA od 9. septembra 2001 do danes porabila trilijon evrov za vohunjenje in ustrahovanje, preprečila pa ni niti enega samega terorističnega napada.
NSA je od 11. septembra 2001 do danes porabila bilijon evrov za vohunjenje in ustrahovanje, preprečila pa ni niti enega samega terorističnega napada.
So bile Orwellove napovedi pretirane, ko je leta 1984 izdal istoimensko zgodbo, v kateri je pisal o totalitarnem režimu, ki izvaja konstantni nadzor nad svojim ljudstvom? Nizozemski strokovnjak za informacijsko varnost Arjen Kamphuis trdi, da lahko vsi postanemo tarče vohunov, postregel pa je tudi s podatki, da je Ameriška agencija za nacionalno varnost NSA od 9. septembra 2001 do danes porabila trilijon evrov za vohunjenje in ustrahovanje, preprečila pa ni niti enega samega terorističnega napada.
Orwellove fikcijske ideje niso zelo daleč od današnje resničnosti, saj Arjen Kamphuis, futurist, IT-arhitekt in “hektivist”, pravi, ”da lahko kateri koli telefon brez napora spremeniš v vohunsko napravo na daljavo”. Tako so novinarji, ki otežujejo delo vlad in večjih korporacij, glavne tarče obveščevalnih agencij in drugih vohunskih organizacij. In so to postali še bolj po aferah Snowden in WikiLeaks.
”Novinarji so ključni za delo demokratičnih držav, ker iz njihovega poročanja navadni državljani izvejo, kaj se dogaja v svetu. Za vplivne ljudi je zelo pomembno, da manipulirajo s procesom novinarskega dela, ustrahujejo novinarje in jim preprečujejo, da bi poročali o stvareh, ki bi lahko razjezile 100 tisoče prebivalcev. Tako se vplivni ljudje ukvarjajo le z enim jeznim novinarjem, ni jim pa treba odgovarjati preostalim 100 tisočim državljanom.”
Skupaj z novinarko Silkie Carlo sta v namen večje informiranosti tudi izdala priročnik “Informacijska varnost za novinarje”, ki je namenjen predvsem preiskovalnim novinarjem. Knjiga opisuje učinkovite načine, kako se izogniti nadzoru in vohunjenju na spletu, ki lahko ogrozi novinarjeve vire, zgodbe in samo poklicno delo. ”Če ste resni novinarji in verjamete, da vas opazujejo večje korporacije, potem je najbolje, da začnete uporabljati poseben prenosni računalnik z elektronskim naslovom, ki ne izdaja vaše identitete. Računalnika ne uporabljajte doma, ampak le na anonimnih lokacijah.
Vsa komunikacija bi morala biti šifrirana, saj so Snowdnova razkritja pokazala, da so elektronska pisma in mobilni telefonski pogovori precej manj varni, kot so bili v preddigitalnih časih. Poleg tega je treba vse internetne račune uspešno zavarovati z geslom, ki si ga najlažje zapomnimo, hkrati pa mora biti to tako zapleteno, da ga drugi ne morejo razkriti. Pa tudi dolgo.
”Dovolj dolgo pomeni, da ima vsaj 20 znakov. Razmišljajte o stavku, ne besedi. Naj bo to stavek iz knjige, nekaj, česar niste delili z nikomer, neka osebna misel, ki si jo zato tudi enostavneje zapomnite. Najverjetneje boste morali izbrati več različnih fraz – eno za odklepanje prenosnega računalnika, ki bo imel šifriran trdi disk, eno za elektronsko pošto, eno za ključek USB, kjer imate šifrirane datoteke.”
Hkrati pa še pove, da imamo še veliko ostalih gesel, na primer za račun LinkedIN, pa Amazon … “Tukaj ni težava NSA, ampak kakšna organizirana kriminalna združba, ki želi dobiti podatke o vaših kreditnih karticah. In kako se lahko zavarujete? Z upravljavci gesel, kot sta LostPass ali KeePassX. Z njima upravljate gesla, ki si jih ni treba zapomniti, saj program stori to namesto vas. Ko se prijavljate na te strani, program vpiše vaše izjemno težko geslo, vi pa ste varno prijavljeni.”
Da pa smo glede izbire primernih gesel in zaščite pred vohuni še vedno tako lahkomiselni, Kamphuis obsoja neprizadevnost vlad, ker državljanov ne poučujejo o informacijski varnosti.
“V šolah bi jih morali učiti kritično razmišljati in učencem pomagati razumeti, kako deluje informacijska tehnologija. Moj predlog je, da trinajstletnike začnejo učiti šifriranje elektronskih sporočil. Pri tej starosti se otroci zelo veliko naučijo.”
Vključitev tega predmeta bi pomenila najmanjši mogoč prispevek, ki bi ga Evropski parlament vložil v vse evropske šole. Z neodgovorno uporabo elektronskih medijev škodujemo sebi in državi. S kupovanjem dragih elektronskih naprav pa mastno financiramo naše sledilce. Nič ni zastonj – ne naprave, ne Facebook, ne Twitter.
