Nika: Vse življenje se spomnim samo revščine

Foto: Bobo

Nikoli nismo imeli  toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”

Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl,  in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole,  je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.

Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.

Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina  mama.

“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi  v breg. Včasih torbe sploh  dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …

Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer  je zanjo odrešitev, a tudi  slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.

Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”

Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati,  je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.

Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …

Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.

Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.

Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.

Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.

Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”

 

Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):

Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA

IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128

Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO

ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez  stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.

Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si