Prva stvar, ki jo je Matevž Lenarčič videl, ko je šestkrat preletel ekvator, sedem celin in tri oceane ter naposled le pristal na domačih tleh, je bila, razumljivo, domača postelja.

Nekateri težko sedejo na letalo in z zaprtimi očmi preletijo uro in pol dolgo vožnjo. Ekstremni pilot Matevž Lenarčič pa je sedel v Pipistrelovo le 290 kilogramov težko letalo virus SW 914 in v treh mesecih in pol preletel 100.000 kilometrov.
Svet je leta 2012 videti še manjši,”je dejal v pogovoru z novinarko Vala 202 Simono Habič. Po videnem in doživetem je s samozavestjo dejal, da je na svetu dovolj prostora za vse, le da smo ljudje preveč grabežljivi: ”Skušajo nas prepričati, da je svet prenaseljen … Vode, prostora in vsega je dosti, le vse je treba dobro prerazporediti.”

”Najboljši inštrument je bil Domen Grauf”
Slovenski alpinist, fotograf in avanturist Matevža Lenarčiča je začel svoj polet 8. januarja letos in ga končal s pristankom na letališču Jožeta Pučnika 19. aprila. Na pot se je pripravljal skoraj eno leto, med drugim tudi zato, ker je moral januarski vzlet z virusom SW 914 kar trikrat prestaviti.

”Letalo vzdrži veliko več, kot je bilo potrebno”
In čeprav se zdi, da je projekt GreenLight WorldFlight, kot ga je poimenoval, minil brez težav, ni bilo tako. Na poti se je spopadal z birokratskimi težavami, carino, dovoljenji in seveda s težavami z gorivom in večkratnimi okvarami motorja. Tako je bil najboljši inštrument , na katerega se je lahko zanašal tri mesece in pol Domen Grauf. ”Ker je na letalu inštrument, ki kaže vreme, odpovedal, so mi preostale le informacije od doma,” je z nasmehom na obrazu povedal Lenarčič.

Ob tem je dodal, da poleta 4.000 kilometrov v enem kosu, z enim rezervoarjem vendarle ni mogoče preleteti. ”Ne da se toliko leteti. Če je slab veter lahko preletiš 3.800 kilometrov. Letalo sicer vzdrži veliko več kot je bilo potrebno.”

Dve muhi na en mah
Polet s Pipistrelovim virusom SW 914, ki omogoča hitrost do 300 kilometrov na uro in ekološko porabo goriva, je bil izveden tudi v znanstvene namene. ”Merili smo koncentracijo črnega ogljika v ozračju, pozabili pa smo ga meriti v motorju in ravno to je bil eden izmed razlogov za okvaro motorja. Zadeva je zanimiva z več vidikov. Eden je ta, da še ni meritev z območja, kjer smo leteli, če pa že so, so podatki skriti. Zdaj pa jih bomo javno pokazali.”

Prisilne počitnice
Lenarčič in virus SW 914 sta imela na poti največ težav z vremenom, ”Če nad Himalajo človek ni klimatiziran hitro pade v nezavest. To je tudi razlog, da nisem bil še deset minut več nad Himalajo.”

Najhujše težave zaradi turbulence je imel nad Novo Zelandijo. ”Nad hribi je bilo slabo vreme. Nastala je mehanična turbulenca, zato so verjetno težave z letalom nastale že tam. In letalo seveda lahko kdaj odpove.” Na prisilnih počitnicah je tako ostal štirinajst dni, kolikor je potrebovala Pipistrelova ekipa strokovnjakov, da je prišla na Novo Zelandijo in letalo popravila.

Na poti ga je presenetila dvoličnost ljudi
Tudi sicer na poti Lenarčič ni bil sam. ”V celi ekipi je bilo okoli deset ljudi. En sam človek ne naredi veliko. Na veliko koncih sveta je bilo pripravljenih pomagati veliko ljudi. Ko prideš sam v Čad, ne moreš narediš čisto nič. Tam mi je recimo pomagala neka gospa Vivienne,” se je spominjal.

Na opravljeni poti se je veliko naučil tudi o sami naravi človeka. Ob tem ga je presenetila predvsem njegova dvoličnost: ”Na eni strani smo tako živalski, tako grabežljivi, na individualnem nivoju pa smo vendarle pripravljeni pomagati.”

Lenarčič, ki bo svoje dovtipe zapisal tudi v knjižnem gradivu, je še dejal, da nikjer na poti ni bil junak: ”Moraš biti ponižen, spoštovati letalo, vremenske razmere in nasploh spoštovati vsakega.”

FOTOGALERIJA (Foto: Simona Habič)

[slickr-flickr search=”sets” set=” 72157629853195285″ type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on” sort=”name”]