Delavska družina Novak se je konec osemdesetih odpravila iz Titovega Velenja v Ljubljano. Tudi za takratno obdobje nič kaj posebna pot. A štiričlanska družina je bila izžrebana za sodelovanje na priljubljenem televizijskem kvizu.
Med vožnjo so jih, našemljene v mačke, ustavili policisti. To je bilo dva tedna pred pustom, ko so snemali oddajo v maskah. Na splošno je izkušnja ponudila veliko nepozabnih trenutkov.
Mlajši Novak je v študentskih letih zaupal zgodbo svojemu prijatelju Jaši Sketlju, ta pa je na podlagi te resnične pripovedi napisal scenarij. Tako je z nekaj umetniške svobode nastala podlaga za film Kruha in iger režiserja Klemna Dvornika.
Ivana Novak (mati, ki jo v filmu igra Saša Pavček) pravi, da se 50 odstotkov filma ujema z resničnim dogajanjem. Sodelovanja na televizijskem kvizu se je v socialističnih izdihljajih veselila še toliko bolj, ker je bil to “edini kraj, na katerega ni bilo treba prinesti rdeče izkaznice.”
Z drugo polovico filma, tisto neresnično, pa so avtorji uspešno zaokrožili film v prijetno komedijo. Po njenem je prav ta žanr tisto, kar ljudje v tem trenutku potrebujejo. Kot pravi: “Tragedij imamo poln kufer.”
Film poleg smeha ponuja tudi spodbudo k razmišljanju. Ob primerjanju obeh obdobij Novakova pravi, da so v tistih časih težko živeli, vendar so se radi smejali. Iz tega pa izpelje sklep: “Dragi Slovenci, treba bo zdržati. Stisnimo pasove, združimo se in naredimo boljši svet, tukaj, kjer živimo − v naši lepi Sloveniji. Je hudo, ampak zmogli bomo.”
Po ogledu filma v družbi hčere Mojce in sina Urbana ji ni bilo žal, da se je njihova zgodba pojavila na filmskem platnu. Po premieri v Velenju pa bo film, ki se lahko pohvali tudi z nagrado občinstva na Festivalu slovenskega filma, začel privabljati gledalce tudi v kinodvorane po Sloveniji (od 23. februarja).
