Sedim v močvirju in razmišljam…
Danes bomo razkrili nič več in nič manj kot poglavitni razlog vseh križev in težav, vse velike tragedije, ki se je zgrnila nad ubogo slovensko meso. Najprej pa na e-portal Prostor.
Preden ga je informacijska pooblaščenka zaprla, je s 16 milijoni obiskov prehitel tudi rekordne strani, ki imajo v internetnem naslovu čudežni koren sex.
Velika masturbacija radovednosti je potešila tisočletje trajajočo slovensko obsedenost: “Kaj ima sosed in koliko je vredno?”
Nasprotniki pooblaščenkine zapore oziroma zagovorniki bizarne odločitve, da so starost, ime in priimek ter vrednost nepremičnine javni podatki, imajo v nečem prav; po tem velikem razkritju, ko na Slovenskem končno vsi vemo vse o vseh, se bo obisk spletne strani stabiliziral. Žal pa ni nobenega vzroka več, da bi se kot družba razvijali, saj je konec radovednosti ubil tekmovalnost.
A preveč preprosto bi bilo odpraviti strahotno napako, ki si jo je privoščila geodetska uprava, v okviru obrekovanja. Razkritje vrednosti slovenskih nepremičnin namreč ni uredilo trga nepremičnin, kot so pričakovali snovalci spletnega portala…
Kajti za slovenski nepremičninski trg ne veljajo tržne zakonitosti, temveč, sledeč teoriji kaosa, nanj vplivajo iracionalni oziroma nelinearni procesi, ki bodo na koncu pripeljali do terminalne krize slovenske družbe.
Pri tem kriz, ki so jih sprožili iracionalni svetovni nepremičninski trgi, ne smemo enačiti s slovensko nepremičninsko krizo. Medtem ko je svetovni nepremičninski trg le sprožil globalno ekonomsko in socialno krizo, je slovenski načel samo jedro slovenske duše. Kako je to mogoče?
Gremo h konkretnemu. Jedro vse tragedije je ljubljanski nepremičninski trg, ki bo to državo v bližnji bodočnosti oropal tako suverenosti kot preostalega ugleda. Portal Prostor nam je lepo pokazal nekaj zanimivih podatkov.
Deset let stara hiša na slovenskem vzhodu, v idiličnem vaškem okolju, udobno opremljena in kakovostno zgrajena, s 300 kvadratnimi metri bivanjske površine, je vredna prav toliko kot deset let staro enoinpolsobno stanovanje v Ljubljani.
In če hočete še bizarnejši podatek: za pol milijona evrov dobiš lepo štirisobno stanovanje v središču Ljubljane, v Mariboru pa za pol milijona evrov dobiš letališče.
Masturbiranje ob portalu Prostor nam je ob potešitvi radovednosti pokazalo še nekaj; kar koli se zgodi s katero koli nepremičnino v Ljubljani, nosi zlata jajca.
Zaradi ljubljanskih nepremičnin ugledni novinarji delajo samomore, župani ne morejo postati premierji, mali kriminalci postajajo tajkuni, nepomembni uradniki se učijo korupcije, banke propadajo, gradbeni sistemi se rušijo, cerkve se rušijo, mošeje se gradijo, državljani v obupu vijejo roke … ves spekter slovenske blaznosti se po skrajni redukciji konča na ljubljanskem nepremičninskem trgu.
In potem se zgodi zanimiva transformacija; objektivni problem, ki je ljubljanski nepremičninski trg, poganja subjektivni problem – obsedenost Slovencev s stanovanjem v Ljubljani. Če Ljubljana ne bi bila to, kar je, se pravi središče ekonomske, priskledniške, upravne, univerzitetne in kulturne moči, državljani ne bi hoteli v trumah živeti v tem mestu. Nepremičnine bi dosegale normalna razmerja v primeri s preostalimi deli Slovenije in kriza, ki jo porajajo prav groteskna tržna razmerja ljubljanskih nepremičnin, se ne bi nikoli začela.
V bistvu prestolnica, ki piha v svoj nepremičninski balon, ni nič novega. Prestolnice že tisočletja v svojem napuhu dvigujejo cene svojih smrdljivih lukenj, a konča se vedno in povsod tako s propadom prestolnice kot z zlomom nacije ali celo civilizacije.
Zokiji, Janezi, poslanci, publicisti, veleposlaniki, zdravniki, lepotice in zvodniki, čefurji in proračunski deskarji vseh vrst in oblik – ste, kar ste, ker je geodetska uprava vaša življenja na tistih 68 kvadratih ocenila za vrednejša od življenj nas drugih, ubogih provincialnih par.
Žal pa je človek duhovna premičnina in mu materialna nepremičnina ne more določiti vrednosti.
