Sedim v močvirju in razmišljam … Danes pa občutljiva tema. Rado Pezdir je pred dnevi pred kamerami menda neuradno izjavil: ”Boli me … ” Potem pa pisk!
Rado Pezdir ni kdor koli: je mož, ekonomist, ki je Slovencem v denarnice kanil nekaj nepričakovanih cekinov. Od preplačane elektrike. Ker tega v zgodovini slovenstva ni storil še nihče, je Rado Pezdir slovenska verzija znamenitega Robina Hooda. Jemlje bogatim in daje revnim. Na Slovenskem je velika redkost, saj je pod Alpami pogostejši drugi legendarni superjunak, in sicer ”superhik” iz Alana Forda. Ta jemlje revnim in daje bogatim, in je v Sloveniji veliko dejavnejši kot nesrečni Robert of Locksley. Torej, če Rado Pezdir pride na koalicijska pogajanja in izjavi: ”Boli me (pisk),” potem to nekaj pomeni. Analiza.
Najprej in na začetku: ”Kaj je izrekel takega, da so ga televizijske postaje prekrile s piskom?” Pomagamo si s kontekstom in s poznavanjem tako žlahtnega področja preklinjanja kot latovščine zagnanih mladcev. Prvi kažipot nam je naglas na besedi, ki so jo mikrofoni ujeli, in sicer: ”Bôli!” Če bi bil naglas na zadnjem ”i”, bi se možnost interpretacije povečala onkraj statistične verjetnosti, kajti Rado Pezdir je izrečeno podal z energijsko pijačo v roki. Tako bi lahko z naglasom na ”i” rekel recimo: ”Boli me grlo!” A Rado je uporabil naglas na prvem zlogu, se pravi na ”o”. To pa možnost izrečenega zelo zmanjša in v naši skromni redakciji smo prepričani, da je pisk televizijskih postaj prekril besedo ”kurac”.
Televizijske postaje si kletvic izrečenih v eter seveda ne morejo privoščiti, razen ko predvajajo slovenske celovečerne filme. Naša skromna oddaja pa glede na zanemarljivo število poslušalcev in strogo analitične namene sporno besedo lahko uporabi. Torej; upravičeno sklepamo, da je Rado Pezdir pred koalicijskimi pogajanji Virantove stranke z energijsko pijačo v roki rekel: ”Boli me kurac.” To po navadi rečemo, ko hočemo s tujko povedati, da nam je za nekaj ali celo nekoga vseeno oziroma izražamo popolno ignoranco do nečesa.
Za razumevanje povedanega moramo nekoliko analizirati zadnje politične dogodke in čeprav bo ob predvajanju tega poročila usoda vlada že znana, teoretske premise ostajajo nespremenjene.
Politiko Virantove stranke bi najlaže opisali kot ”neuvrščeno”. Povsod bi radi bili, pa vendar niso, lahko bi bili, pa nočejo, hoteli so, pa so užaljeni, vedo, pa ne povedo in tako naprej in tako nazaj. Simpatično do točke, na kateri postane bizarno. In tako je v tej druščini, ki spominja na literarno zapuščino Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, deloval tudi Rado Pezdir. Bil je ”resetator”, ki bi moral nekako prevzeti tudi svoj del odgovornosti za predčasne volitve, pomagal je stranki, vendar se bo kmalu spremenil v njenega največjega kritika, ker ni njen član, in spet tako naprej in spet tako nazaj. Podoba izobčenca in junaka civilne družbe, ki se mora nekako spojiti s podobo kompromitirane politične vsakdanjosti, je težavna. Če pri tem iščeš kompromise, na neki točki postaneš neverodostojen. Razen … razen, če te boli kurac.
A ta politična koketa državljanske liste ima tudi svojo realno plat. Kurac gor, kurac dol, Rado je napisal gospodarski program Virantove stranke.
Obiščimo torej strankino spletno stran, na kateri v zavihku, za katerega branje potrebujemo 25 minut, kot namigujejo Virantovi, najdemo odsek ”gospodarstvo” in preletimo osnovne točke gospodarskega programa Gregorja Viranta, ki ga je napisal Rado Pezdir. Začnimo pri prvi alineji:
”Državo bomo umaknili iz lastništva vseh gospodarskih družb, v katerih je delna, večinska ali 100-odstotna lastnica.” Konec citata. Vendar na tej točki nastane problem, če pisca teh besed boli kurac, ali bodo Virantovi še vedno umikali državo iz lastništva gospodarskih družb. In v peti alineji: ”Na finančnih trgih bomo okrepili vlogo države kot regulatorja in odpravili njeno lastniško vlogo …” Konec citata. Lahko pa nas boli kurac in tega ne bomo storili.
Kar hočemo povedati, je razmeroma preprosto. Virantova lista na volitvah ni dobila bog ve koliko glasov, je pa jeziček na tehtnici. In zato, v kateri koli vladi, ne bo mogla uresničiti vseh alinej iz gospodarskega programa, ki ga je napisal Rado Pezdir. Se pravi, da jo bo na določenih točkah gospodarskega programa bodoče vlade moral nujno ”boleti kurac”. To lahko razumemo kot kompromis, umetnost dogovarjanja, ali pa kot pišmevuhovstvo.
In ker je dogovarjanje o vladi tako zelo strogo zaprto, predvidevamo, da se veljaki pogajajo zelo preprosto. Predsedujoči odpre temo, recimo umik države iz gospodarstva, vodje pogajalskih skupin pa glede na odnos do teme boli kurac ali pa tudi ne. Problem bo nastal, ko bodo tudi državljani ugotovili, da imajo vso pravico do tega, da jih boli kurac.
