Med tem, kako vidijo erotiko čistuni in med tem, kako jo vidim jaz, je velika razlika in ogromen prepad. Poezijo na papir kar izlijem, takrat se ne morem ukvarjati s tem, kako bo nanjo reagiral bralec. In če se bralec nasmeji ob moji pesmi, mi to zadostuje, ni treba, da jo čuti enako kot jaz, pravi Barbara Pešut, ki je svoj umetniški pečat močno vtisnila na odru in za njim, kot pevka, instrumentalistka, kostumografinja ...
Ljudsko je povezovala s sodobnim v skupini Katice, je avtorica številnih glasbenih besedil, pisateljica erotične poezije in proze ter izvrstna kolumnistka. Spraševanja o kakovosti ne mara, tudi s "poflom" pravzaprav ni nič narobe, zatrjuje.
Če bi ji prej prerokovali, da jo bo bolezen priklenila na invalidski voziček, bi bilo grozno, zdaj pravi, da ima morebiti bolezen res kakšne zasluge za to, kar dela. Pomilovanja ne prenese, predvsem ni uboga in pravzaprav ji je vseeno, če drugi to razumejo ali ne.
"Zgodil se je moment, ki me prestavlja na neke druge planete, kjer sem lahko malo drugačna od tistega, kar sem mislila, da sem. Mogoče je to svoboda. Jaz sem lahko najbolj neodvisna samo v mislih – najvišja oblika je neodvisna misel."
Barbara Pešut o prihodnosti sploh ne razmišlja, lepo prihodnost želi predvsem za svojega sina, ker je, pravi, na pragu tega, ko bo treba ta svet zelo radikalno reševati: "In o tej prihodnosti razmišljam."
