O stvareh, o katerih se morda pogovarjamo premalo, ker so neotipljive, je tudi prihodnost interneta. A v tem primeru je tako, da se spremembe kar zgodijo, ne da bi o njih razmišljali, kaj šele odločali.
O imenih, inštitucijah in konceptih, ki bodo oblikovali prihodnost interneta, je razmišljal Ethan Zuckerman, direktor Centra za državljanske medije na inštitutu MIT v Bostonu.
Kaj po vašem mnenju so največje grožnje internetu prihodnosti? Navadili smo se, da je kot orodje že povsem samoumevno, čeprav to seveda ne drži.
O veliko grožnjah je treba razmisliti. Najbolj me skrbita dve: omejitev svobode govora, ki lahko pride s strani vlade ali korporacij. Vlade filtrirajo internet v vsaj 30 državah, možne pa so tudi druge oblike nadzora. Na Kitajskem država uradno filtiranje prelaga na podjetja. Če na blogu objaviš prepovedano vsebino, bi bilo v težavah podjetje, zato sami ukrepajo kot cenzorji. Tudi Facebook in Google so lahko cenzorji, kar nam vsilijo s pogoji poslovanja. To je lahko zelo problematičen nadzor svobode govora. Drugo, kar me najbolj skrbi, je sposobnost utišanja svobode govora z napadi kot so ohromitve storitev – Denial-of-service – ko se združi tisoč računalnikov zato da bi zrušili strežnik. Nekoč je bila to redka oblika kriminala, zdaj pa se uporablja za rušitev neodvisnih medijev in zagovornikov človekovih pravic. Na to nimamo pravega odgovora, zato me skrbi.
Kdo so potemtakem podjetja, na Kitajskem, in splošno, ki filtrirajo internet namesto države?
Če želite biti ponudnik interneta na Kitajskem, morate biti sposobni nadzorovati uporabnike. Vsak ponudnik sam preverja vsebin in jih sam umika. Funkcijo nadzora so prestavili iz države na privatna podjetja. Morda poznate ta primer: Wael Ghonim je ustanovil Facebook skupnino: “Mi vsi smo Khaled Said” v Egiptu. Stran so kar nekajkrat zbrisali. Ljudje so se pritoževali nad vsebino in Facebook je skupino preprosto izbrisal, ker ne govorijo arabsko. Skrbelo jih je, da skupina krši pogoje, saj je nekdo tako trdil. Če nismo pozorni, potem lahko podjetja prevzamejo vlogo cenzorjev, včasih tudi povsem pomotoma.
Eden izmed konceptov, ki jih bomo morali v prihodnosti še obravnavati, je tudi omrežna nevtralnost. Nizozemska jo je uzakonila, mene pa zanima, zakaj nima več sledilcev. Kakršnakoli sprememba bi ali bo spremenila osnovni koncept interneta, ta, da mreža sama nima prioritet.
Omrežna nevtralnost je ideja, ki od ponudnikov interneta pričakuje, da vsebin ne filtirajo ali nadzirajo. Ponudnik interneta ne sme dovoliti, da se nekatere vsebine prenašajo hitreje. Če ponudnik podpiše pogodbo z Microsoftom, bi Bing morda deloval hitreje kot Google. A ko internet postaja vedno bolj tudi ključna infrastruktura za povsem vsakdanje stvari kot je na primer telefoniranje, punudniki zahtevajo orodje za upravljanje prometa. Občasno, ko je promet visok, bi morda upočasnili Youtube, ker je vsebina manj pomembna kot neka druga. Zagovornike nevtralnosti nova oblika nadzora seveda jezi, čeprav so lahko argumenti za upravljanje hitrosti tudi povsem upravičeni. Problem so seveda preferenčni dogovori, ki bi lahko postali dragocen vir dohodka za ponudnike interneta.
Katere pa so organizacije, ki bodo odločale o stvareh, o katerih se pogovarjava?
To hitro postane zapleteno. Sprašujete o tem, kdo piše pravila za cesto na internet. Zgodovinsko je šlo vedno za kombinacijo neformalne koordinacije, na primer v Internet Engineering Task Force, ki uživajo širšo podporo. Izzivi pa so novi sistemi, ki jih gradijo podjetja. Twitter. Kdo nadzira Twitter? Twitter nadzira Twitter. Ne gre za odprti protokol, s katerim upravlja skupina ljudi, ampak podjetja, ki se odločijo, da bodo tako delovala. Facebook je drugi tak primer. Ameriški regulator FCC – komisija za komunikacije, je zelo umaknjen regulator. To pomeni, da imajo korporacije vedno več moči in ni pravnih ovir, da se ne bi to še stopnjevalo. Korporacije bi lahko prevzele nadzor, v takšnem primeru pa interes državljanov na internetu seveda ne bi bil upoštevan.
Nekaj stvari bo z interneta izginila kar samih, ilegalno prenašanje na primer, saj so storitve tako enostavne in dostopne, da je nakup bistveno lažji kot iskanje datotek. Skrbeti pa nas morajo korporacije, zato za konec še filozofsko vprašanje. Ne stori nič slabega kot moto, je najbrž premalo. “Delaj dobro”, pa iluzija?
Rad bi, da bi se vsi skupaj bolje odrezali na internetu. Prijateljica Rebecah MacKinnon pripravlja knjigo Soglasje omreženih, v kateri razlaga, mi – kot državljani interneta – mi dajemo moč podjetjem kot so Facebook in da bi morali razmisliti tudi o naših pravicah in kako jih zahtevamo. Tudi tako, da zahtevamo več kot le poslovanje po principu “ne stori nič slabega”. Oziroma, da dejansko uporabljamo le storitve tistih, ki delujejo po najboljših principih. Gre za idealizem, a mislim, da ima velik potencial in upam, da ga bodo ljudje vzeli resno.
