Od leta 2002, ko so se različne organizacije civilne družbe iz številnih držav povezale v organizacijo Freedom of Information Advocates Network, 28. septembra vsako leto obeležujemo svetovni dan pravice vedeti. Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar pravi, da moramo biti radovedni in dodaj, da je prav, da ima država možnostdoločene informacije tudi skrivati, kdaj in koliko časa, pa mora biti pravno in strogo regulirano.
Ravno danes je prišel podatek o lestvici najbolj transparentnih držav, ki imajo zakone s tega področja in Slovenija je zelo visoko, na drugem mestu.
Vseeno pa ni vse tako lepo, pravi informacijska pooblaščenka, saj je ta vlada na tem področju naredila zelo malo, oziroma skoraj nič. Veliko bolj je bila za transparentnost zavzeta prejšnja vlada. Zadnja tri, oziroma štiri leta je bilo vse na informacijski pooblaščenki, kar ni prav. Država bi morala sama razkrivati informacije, ne pa da čaka na zahtevo in še potem, ko to dobi, informacije skriva do zadnjega roka, ki ga zakon dopušča.
Ob tem gre tudi za zlorabo instituta oznake tajnosti, zato, da državni organi skrivajo nekaj pred javnostjo. Naš zakon o tajnih podatkih, pravi Nataša Pirc Musar, ni slab in zelo jasno določa kdo, pod kakšnimi pogoji in kdaj lahko da oznako tajnosti določenemu dokumentu. Mnogo državnih organov, ki imajo občutljive informacije pa se obnaša tako, da preprosto dajo na dokument oznako tajnosti, ker ne želijo, da tak dokument postane javen.
Naloga pooblaščenke je, da dokument pogleda, zakon pa ji daje pristojnost da stopnjo tajnosti umakne. Res da tega prav velikokrat ni storila, ima pa te pristojnosti.
Koliko pa država zlorablja institut tajnega podatka pa je težko vedeti, prav zaradi tega, ker ni proaktivne transparentnosti. Na državnih organih pa z veliko lahkoto dajo nekemu dokumentu oznako tajno.
Oznaki tajno in strogo tajno sta dve najvišji oznaki tajnosti, z njima se označuje tisto kar grozljivo škodi vitalnim interesom države, njeni obrambni varnosti. Seveda pa ni mogoče dati vse podatke na razpolago javnosti. Tako ni pametno, da bi razkrili vse naše pogajalske pozicije za določitev meja s Hrvaško. Zagotovo pa bi bila informacijska pooblaščenka proti, če bi bili tajni doumeti o financiranju T6.
Ravno zaradi tega, ker so države premalo transparentne, preveč zaprte je po mnenju Nataše Pirc Musar nastala tudi afera Wikileaks. Take afere sicer prinašajo mnogo dobrega, tisti ki delajo na portala Wikileaks pa se zavedajo, da lahko s tem naredijo tudi škodo, če razkrijejo nekaj, kar ni dobro da se razkrije.
Ravno to ravnovesje med zaprtostjo in transparentnostjo, pa uravnajo informacijski pooblaščenci. Da se zadosti pravici vedeti, da javnost izve tisto kar je treba vedeti in da na drugem koncu, država še lahko za določen čas skrije tisto, kar je nujno potrebno, da izvede svoje aktivnosti na določenem področju.
