29-letno dekle je Katji zaupalo svojo izkušnjo z družino. Rejniško. Pripovedovalo je zgodbe o tem, kako je pri štirih letih zbežalo od doma, kako ga je rejnica zanemarjala, kako je biti revna študentka, sama z ubogo državno štipendijo. Povedala je, kako jo je razočaral Center za socialno delo, kako jo je na cedilu pustila država. Ni bilo časa za filozofiranje o eksistencialni krizi, ni bilo prostora za sanjarjenje in spraševanje o zadovoljstvu. To je zgodba o moči posameznice. O dialogu s svojim notranjim otrokom. O tem, da ni kriva ona, niti ni kriv noben drug otrok v podobnem položaju.
Avtor: Katja Stojnić