»Ko sem šla s starši v mesto in nihče izmed nas ni znal prebrati napisov na trgovinah, uradih, na trgovskih policah ali avtobusih, sem se trdno odločila, da se bom čim prej naučila brati.« Vstop v šolo, v katero so jo vpisali leto prej, ker da bo najbrž prvi razred ponavljala, je bil zanjo prelomen trenutek, a je poleg znanja tam dobila tudi občutek manjvrednosti, zasmehovanje in nesprejetost. Z nepismenimi starši, ki so pri kmetih služili kot dekla in hlapec, je živela v zasilni, neizolirani leseni baraki brez tekoče vode in sanitarij. Zaradi revščine je bila osamljen otrok, ki pa je tako predmete za vsakdanjo rabo kot tudi navdih za izobraževanje in ljubezen do poezije našel na … mestnem smetišču. Čeprav je bila vedoželjna, uspešna in je imela veliko željo postati zdravnica, spodbude za vpis v srednjo šolo ni dobila ne doma ne v šoli, v kateri so kar sami ocenili, da naj se raje čim prej zaposli. To je pri petnajstih letih tudi storila, neusahljivo željo po šolanju pa si je uresničila šele nekaj let pozneje, po rojstvu prvega sina. In šolanje je končala v rekordnem času, čeprav je ob tem hodila še v službo in skrbela za dojenčka in nepokretnega očeta. Danes je uspešna podjetnica in mama treh sinov, ki prav zaradi lastnih izkušenj laže svetuje ljudem, živečim v energetski revščini, na odraščanje ob najdbah iz smetišča pa se danes ozira brez grenkobe in z razumevanjem, da je to bilo največ, kar so ji starši zmogli dati.
Avtor: Jana Vidic
