Iskanje
Ruwaida Amer je 30-letna učiteljica in novinarka z juga Gaze. Kljub temu je njeno življenje pred začetkom zadnje vojno večinoma potekalo na severu v mestu Gaza.
Pripoveduje, da je imela dostojno življenje. Vsak dan je poučevala ter ustvarjala novinarske prispevke in dokumentarce. Še posebej se je osredotočila na zgodbe ljudi, še najmanj ji je všeč politika.
Ko se je pred 15 meseci* začela vojna, se je njeno življenje popolnoma spremenilo. Sever Gaze zanjo ni obstajal več. Tam so bili vsi njeni prijatelji in učenci. Začelo se je drugačno življenje. Soočala se je s pomanjkanjem vode, elektrike, hrane, povezav s svetom. Med vojno je ključno preživeti. Nekaterim njenim prijateljem in učencem ni uspelo.
Zdaj je končno na obzorju premirje. Ruwaida Amer pravi, da je varno življenje ključno. Da se lahko prosto gibaš in ti ni treba ves čas razmišljati, ali te nekdo bombardira ali ne. Zamišlja si, da to pomeni konec neprestanih preletov vojaških letal in dronov. Varnost pomeni, da se lahko srečaš s komerkoli, z družino, prijatelji. Znova lahko greš v službo. Ruwaida zadnjih 15 mesecev ni v živo poučevala nikogar.
Želi si, da bi premirje bilo dokončno. Mir je nekaj najpomembnejšega. To je vse, kar si trenutno prebivalci Gaze želijo. Ruwaida pa se zaveda, da je mir pomemben za vse ljudi na svetu. Tudi zato svet poziva, da trdno podpre to premirje. Niti v najhujših sanjah si prebivalci Gaze ne želijo več nadaljevanje vojne.
Verjame, da ima vsaka zgodba začetek in konec. Torej vse se enkrat konča, samo da ne vemo kako. Svoje sanje prihodnosti si v Gazi želijo uresničevati v miru, ki lahko po besedah Ruwaide reši vse težave.
To zvočno pismo je tik pred nastopom premirja v Gazi poslala učiteljica in novinarka Ruwaida Amer. Ves čas vojne je za številne medije popisovala življenjske zgodbe ljudi v Gazi.
*V zvočnem prispevku je napaka v stavku: "Ko se je pred 15 leti začela vojna, ...". Pravilna informacija je: "Ko se je pred 15 meseci začela vojna, ..." Za napako se opravičujemo.
Ruwaida Amer je 30-letna učiteljica in novinarka z juga Gaze. Kljub temu je njeno življenje pred začetkom zadnje vojno večinoma potekalo na severu v mestu Gaza.
Pripoveduje, da je imela dostojno življenje. Vsak dan je poučevala ter ustvarjala novinarske prispevke in dokumentarce. Še posebej se je osredotočila na zgodbe ljudi, še najmanj ji je všeč politika.
Ko se je pred 15 meseci* začela vojna, se je njeno življenje popolnoma spremenilo. Sever Gaze zanjo ni obstajal več. Tam so bili vsi njeni prijatelji in učenci. Začelo se je drugačno življenje. Soočala se je s pomanjkanjem vode, elektrike, hrane, povezav s svetom. Med vojno je ključno preživeti. Nekaterim njenim prijateljem in učencem ni uspelo.
Zdaj je končno na obzorju premirje. Ruwaida Amer pravi, da je varno življenje ključno. Da se lahko prosto gibaš in ti ni treba ves čas razmišljati, ali te nekdo bombardira ali ne. Zamišlja si, da to pomeni konec neprestanih preletov vojaških letal in dronov. Varnost pomeni, da se lahko srečaš s komerkoli, z družino, prijatelji. Znova lahko greš v službo. Ruwaida zadnjih 15 mesecev ni v živo poučevala nikogar.
Želi si, da bi premirje bilo dokončno. Mir je nekaj najpomembnejšega. To je vse, kar si trenutno prebivalci Gaze želijo. Ruwaida pa se zaveda, da je mir pomemben za vse ljudi na svetu. Tudi zato svet poziva, da trdno podpre to premirje. Niti v najhujših sanjah si prebivalci Gaze ne želijo več nadaljevanje vojne.
Verjame, da ima vsaka zgodba začetek in konec. Torej vse se enkrat konča, samo da ne vemo kako. Svoje sanje prihodnosti si v Gazi želijo uresničevati v miru, ki lahko po besedah Ruwaide reši vse težave.
To zvočno pismo je tik pred nastopom premirja v Gazi poslala učiteljica in novinarka Ruwaida Amer. Ves čas vojne je za številne medije popisovala življenjske zgodbe ljudi v Gazi.
*V zvočnem prispevku je napaka v stavku: "Ko se je pred 15 leti začela vojna, ...". Pravilna informacija je: "Ko se je pred 15 meseci začela vojna, ..." Za napako se opravičujemo.
Pank ni ostal zaprt v Londonu ali New Yorku niti ni obstal pri enem zvoku ali eni generaciji. Razlil se je po mestih, klubih, kleteh in zapuščenih prostorih ter v vsakem okolju dobil drugačen poudarek. To je zgodba o tem, kako se je iz treh akordov razvilo gibanje, ki je vedno znova našlo nov jezik.
33 min • 12. 04. 2026
Ko se železniške postaje zvečer umirijo, se delo za strojevodje tovornih vlakov šele začne. V Zalogu, kjer se trenutno križajo tovorni vlaki, nočne izmene trajajo 12 ur – pogosto z dolgim čakanjem, nepredvidljivimi razmerami in več kot pol kilometra dolgimi kompozicijami. Kako poteka vožnja v temi, kaj pomeni upravljati vlak, težak več kot 1500 ton, in zakaj je v tem poklicu prostora za napake tako malo?
15 min • 09. 04. 2026
Druga polovica sedemdesetih. Svet je utrujen. Vera v prihodnost ni več samoumevna. Obljube prejšnjih desetletij zvenijo prazno, besede oblasti so izgubile težo, občutek varnosti je izpuhtel. Nekje med strahom in cinizmom nastaja potreba po nečem novem. Nastane nekaj surovega, neposrednega. Nekaj, kar ne čaka dovoljenja. To je – pank! V prvi epizodi radijskega dokumentarca se poglobimo v ozadje nastanka panka, obiščemo New York, se pogovarjamo s slovenskimi poznavalci, merimo utrip na še vedno živih pank prizoriščih.
35 min • 05. 04. 2026
Iranske ulice so se umirile. Ne glede na to, da ni določene policijske ure, je prisotnost neprestanega nadzora čutiti povsod. To še posebej poosebljajo varnostne sile. Ljudje žalujejo za svojimi bližnjimi ali jih iščejo. Veliko je negotovosti in žalosti. Vsi se pogovarjajo samo o tem. Naključni človek na podzemni železnici lahko začne kar tako jokati. Prisotna sta stres in tesnoba. Ljudje nekaj pričakujejo, ker vedo, da razmere ne morejo ostati takšne, kot so. Iran je prekrila senca smrti. Fariba je novinarka iz Irana. Fariba sicer ni njeno pravo ime in tudi njen glas je zaradi njene varnosti spremenjen. Tako kot večina prebivalcev Irana je bila tudi ona izolirana od zunanjega sveta, ko so iranske oblasti izklopile internet. To je njeno pismo svetu.
11 min • 04. 02. 2026
Janez Žakelj oziroma danes John Zakelj je bil rojen leta 1948 v taborišču v Avstriji, s starši je kot begunec leto pozneje pripotoval v Združene države, v Cleveland. Od leta 1970 živi v Saint Paulu, glavnem mestu zvezne države Minnesota, ki te dni polni naslovnice in družbena omrežja zaradi nasilnega delovanja agentov Ameriške zvezne službe za priseljevanje in carino (ICE). Kako on in njegova hči Cecilia spremljata razmere? Kako spremenjena je ameriška družba pod Trumpovo administracijo, kakšno je vsakdanje življenje?
17 min • 29. 01. 2026
