Vitrina Slovenija o protestih: dr. Sandra Bašič Hrvatin

Opis epizode

''Mediji bi se morali zavedati, da poročanje o protestih ni poročanje o zbiranju ljudi na določenem mestu, ampak je to poročanje o razlogih, zakaj ljudje protestirajo. Mene zanima novinarsko vprašanje ZAKAJ. Vedeti moram kje, kdaj, kdo, bistvo novinarskega poročanja pa je, da mi dajo mediji kontekst, da razumem, zakaj se nekaj dogaja. Dogodki, ki smo jim priča zdaj, niso nastali čez noč, ampak so se kopičili, prišli so do točke, ko ljudje menijo, da tako ne gre več. Tudi družba pred pandemijo je proizvajala težave, s katerimi se zdaj soočamo. Zdaj je čas za resen premislek. Nisem prepričana, da so v tem premisleku mediji naravni zavezniki civilne družbe,'' je v pogovoru o medijskem poročanju s protestov povedala dr. Sandra Bašić Hrvatin.

Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
Avtorica: Tatjana Pirc.

Ni vprašanje, zakaj sem jaz na protestih, vprašanje je, zakaj vi niste tukaj

Pogovor je potekal na Trgu republike v spremljavi laježa policijskih psov in postavljanja odrov za proslavo ob dnevu državnosti. "Policijski psi so postali stalnica protestov," je ob tem dejala dr. Sandra Bašić Hrvatin. Najprej pa sem jo izzvala z vprašanjem,  ki ga je zelo kritično obravnavala v svoji analizi medijskega poročanja o protestih in vstajah.

Zakaj se udeležujete protestov? 

"To vprašanje me spominja na odgovor, ki ga je Henry David Thoreau, ko je prakticiral civilno nepokorščino in ni plačal davkov, dal svojemu prijatelju. Thoreau je dejal, da ni vprašanje, zakaj je on v zaporu, ampak zakaj njegovega prijatelja ni v zaporu. Torej, bolje, da vprašanje zastavite tistim, ki se protestov ne udeležujejo, ker bo tam več odgovorov, ki jih je treba razčleniti. Ljudje hodijo na proteste, ker čutijo potrebo, da se aktivno udeležujejo političnega življenja kot državljani. Mi smo v situaciji, ko je država prekinila možnosti, da državljani aktivno delujejo v politiki, z nami komunicirajo le preko propagandnih kampanj, ko pa se državljani resno odločijo vzeti politiko v svoje roke, nastane problem. Takrat nastopi vprašanje, zakaj ste na protestih. Zakaj pa ne?"

Pri pregledovanju številnih seznamov protestov, ki so se vrstili, sem opazila, da pogosto ni omenjeno gibanje 15.oktober, ki pa je sestavni del zgodovine protestov pri nas.

"To je res. To gibanje je prvič radikalno poseglo v sistem, proti kateremu so se boriti. Kriza je zadela najbolj ranljive v družbi, ki so vedno najbolj izključeni iz politike, politika vedno o njih govori kot o objektu. Zgodovino popisovanja vstaj imajo v rokah tisti, ki so te vstaje tako ali drugače kapitalizirali. Mislim, da je treba zgodovino vstaj pisati skozi pogovore z ljudmi, ki so se teh protestov udeleževali."

V analizi poročanja ste tudi napisali, da mediji posebej pozorno iščejo izraze, ki jih uporabljajo pri opisovanju protestov oziroma vstaj, da se na primer izogibamo izrazu boj proti kapitalizmu.

"Tudi naslavljanje ljudi, ki se udeležujejo protestov, veliko pove, kakšen je njihov položaj v novinarskem poročanju. Danes se mi zdi, da se hodi po jajcih, ko je treba definirati stanje, v katerem smo. Uporablja se izraze iliberalna demokracija, nedemokratični sistemi. Zakaj tako? Sistem je  demokratičen ali pa ni demokratičen. Če ni demokratičen, za to obstajajo izrazi. Je avtoritaren? Je totalitaren? To je na koncu boj za interpretacijo, tu pride do spopada. Imamo boj za interpretacijo, ki ga želijo imeti protestnice in protestniki, boj za interpretacijo, ki ga želi imeti politika, ta govori  o drhali, levičarjih, kulturnih marksistih, in mediji, ki poskušajo združevati nezdružljivo. Mediji bi se morali zavedati, da poročanje o protestih ni poročanje o zbiranju ljudi na določenem mestu, ampak je to poročanje o razlogih, zakaj ljudje protestirajo. Mene v novinarskem poročanju zanima vprašanje ZAKAJ. Vedeti moram kje, kdaj, kdo, bistvo novinarskega poročanja pa je, da mi dajo mediji kontekst, da razumem, zakaj se nekaj dogaja. Dogodki, ki smo jim priča zdaj, niso nastali čez noč, ampak so se kopičili, prišli so do točke, ko ljudje menijo, da tako ne gre več. Tudi družba pred pandemijo je proizvajala težave, s katerimi se zdaj soočamo. Zdaj je čas za resen premislek. Nisem prepričana, da so v tem premisleku mediji naravni zavezniki civilne družbe."

Ko so  vam očitali, da se kot profesorica na fakulteti udeležujete protestov, ste odvrnili, da mora človek v tem času povedati svoje mnenje. Če ga ne bi povedali, ne bi mogli predavati svojim študentom.

"Ta argument uporabljajo tisti, ki so politiko pripeljali na raven primitivnega spopada, groženj, blatenja. Svoje predavalnice ne uporabljam za razlaganje dnevnopolitičnih bojev, ampak učim študente, da razmišljajo. To najbolj moti politične elite. Da imajo ljudi, ki jih ni mogoče zmanipulirati s propagando, ki jim ni mogoče dopovedati, da je nekaj črno, če vidijo, da je belo … Ta argument je dokaz, da je v vsakdanjem delovanju velik manko etike, na podlagi katere si dosleden pri svojem početju, da se vedno zavzemaš za tistega, ki so mu kratene pravice, ki nima možnosti za nastopanje v javnem prostoru in da na to opozarjaš. Moja izobrazba od mene zahteva, da svoje ideje, če jih lahko artikuliram, tudi javno predstavim. Svojega mnenja nikomur ne vsiljujem, to je način delovanja sedanje politične oblasti, ki misli, da so ljudje ovce in da niso sposobni razmišljati s svojo glavo.  Ljudje imajo svoja mnenja in jih znajo zagovarjati, treba pa jih je spodbujati, da se svojih mnenj ne bojijo izreči."

Kaj bi dr. Bašić Hrvatin izpostavila v naši vitrini, ki nastaja ob 30-letnici države?

"Zame so simbol države ljudje. Morda bi morali napisati knjigo o ljudeh, navadnih ljudeh. Simbol te pandemije so bile trgovke v Mercatorju, ki so iz dneva v dan ustvarjale videz normalnosti, pa za to niso bile nagrajene. Trideseto obletnico države bi posvetila srčnim ljudem, naj njihova beseda dobi na veljavi."