Iskanje
- Ker smo porabili preveč fosilnih goriv, smo jih prepovedali, in dobili smo električne avtomobile.
- Ker so električni avtomobili porabili preveč elektrike, smo prepovedali električne bojlerje in dobili smo plinske grelnike vode.
- Ker je v Ukrajini vojna, smo prepovedali plinske bojlerje, in ljudje so začeli vodo greti na štedilnikih z drvmi.
- Ker drva preveč onesnažujejo okolje, smo prepovedali štedilnike in ljudje so se nehali umivati.
- Ker so ljudje začeli smrdeti, smo jim prepovedali obiskovati javne prostore.
- Ko je prišla zima, je neumite ljudi, ki so živeli v mrzlih stanovanjih, začelo zebsti, zato so se začeli bolj debelo oblačiti.
- Ker tekstilna industrija onesnažuje okolje in izkorišča suženjsko delavno silo v Indoneziji, smo prepovedali tekstil in ljudje so ostali goli in bosi.
- Ker so ljudje ostali goli in bosi v hladnih stanovanjih, brez tople vode in s stoječimi avtomobili, so začeli več jesti, da bi jih grele kalorije.
- Ker pridelovanje hrane in kmetijstvo zastrupljata prst in onesnažujeta okolje, smo hrano prepovedali, tako so ljudje ostali lačni.
- Ker so ljudje ostali lačni, goli, bosi, brez tople vode in avtomobilov, so zapustili stanovanja in si poiskali jame, kraška brezna in pa gozdove, kjer so lahko nabirali robide, maline in lešnike.
- Ker ni bilo več pravega razloga, da bi goli, bosi, premraženi in lačni ljudje volili politične stranke, so postali pleme.
- Ker so bila nekatera plemena bolj spretna od drugih, so vsake toliko uplenila mamuta.
- Ker ni bilo več prometa, kmetijstva, industrije, družbene strukture in izkoriščanja naravnih virov, je okolje postalo kristalno čisto.
- Ko je okolje postalo kristalni čisto, ljudje pa so živeli v jamah in lovili mamute, je na Zemljo treščil asteroid.
Tako gre to.
Včasih se zdi, kot da uradniki nimajo nobenega stika z resničnostjo. Kot da bivajo v nekakšnih oazah, vsako jutro pa se odpravijo delat v naš potratni in onesnaženi svet. Kako si drugače predstavljati – zelo tehnični in večini ljudi nerazumljiv – zakon o učinkoviti rabi energije, po katerem je vgradnja bojlerjev in podobnih naprav, ki električno energijo uporabljajo za proizvajanje toplote, prepovedana. In to ne le za novograditelje; tudi tiste, ki imajo takšne naprave doma, bo obiskala neusmiljena bojlerska inšpekcija ter trebušasti izvir ugodja zaplenila. Ko je narod vstal v pravični obrambi civilizacijske pravice do umivanja s toplo vodo, so užaljeni uradniki zakon umaknili, med umikom pa žebrali edino mantro, ki jo poznajo: "Sonce, veter in toplotna črpalka. Sonce, veter in toplotna črpalka." In tako naprej in tako nazaj.
Kot da ni dovolj vzpon skrajno vprašljivih političnih struktur po vsem planetu, ki so v svoja jadra ujele zablode zelenega prehoda, uradniki še vedno vztrajajo z neumnimi akcijami, kot je recimo ta slovenska s prepovedjo bojlerjev. Seveda je razumnemu jasno, da je treba spremeniti načine in tehnologije, s katerimi energetsko poganjamo našo civilizacijo in da smo tako intelektualno kot tehnološko sposobni omejiti oziroma ustaviti uničevanje planeta. A težava je v tem, da smo se za kaj takšnega obrnili na napačne preroke. Prav te dni poteka podnebna konferenca v Azerbajdžanu, kjer politiki le še enkrat več z okoljem mešetarijo, ker pač to edino in najbolje znajo. Hočemo povedati, da letošnje najbolj vroče leto v zgodovini meritev presega kognitivne sposobnosti politikov. Kot smo se boleče naučili tukaj in zdaj, politični ceh ne privlači tistih najmodrejših med nami, zato prihaja do neumnih in z resničnostjo skreganih ukrepov à la ukinitev bojlerjev. Zeleni prehod je intelektualno prezahtevna operacija, da bi jo zaupali politikom, še sploh zdaj, ko so na vrhovih treh najmočnejših svetovnih držav trije "notorični bebci", kot bi se izrazil Švejk. Samo kot primer ... proti zastrupljanju ukrajinskih polj kot žitnice Evrope z vojno ter njenimi posledicami je vaša zaveza, da boste na balkonu redili peteršilj, ugašali luči in zapirali radiator, patetična in brez vsake praktične vrednosti.
Bivanje človeka na planetu in njegova interakcija z okoljem ni ne tehnično, ne mednarodno, ne politično, temveč filozofsko vprašanje. Ker kako naj razumevanje sveta, ki vrednoti narode in riše meje po gozdovih, rekah in morjih, prepreči vetru, da bi bil veter.
- Ker smo porabili preveč fosilnih goriv, smo jih prepovedali, in dobili smo električne avtomobile.
- Ker so električni avtomobili porabili preveč elektrike, smo prepovedali električne bojlerje in dobili smo plinske grelnike vode.
- Ker je v Ukrajini vojna, smo prepovedali plinske bojlerje, in ljudje so začeli vodo greti na štedilnikih z drvmi.
- Ker drva preveč onesnažujejo okolje, smo prepovedali štedilnike in ljudje so se nehali umivati.
- Ker so ljudje začeli smrdeti, smo jim prepovedali obiskovati javne prostore.
- Ko je prišla zima, je neumite ljudi, ki so živeli v mrzlih stanovanjih, začelo zebsti, zato so se začeli bolj debelo oblačiti.
- Ker tekstilna industrija onesnažuje okolje in izkorišča suženjsko delavno silo v Indoneziji, smo prepovedali tekstil in ljudje so ostali goli in bosi.
- Ker so ljudje ostali goli in bosi v hladnih stanovanjih, brez tople vode in s stoječimi avtomobili, so začeli več jesti, da bi jih grele kalorije.
- Ker pridelovanje hrane in kmetijstvo zastrupljata prst in onesnažujeta okolje, smo hrano prepovedali, tako so ljudje ostali lačni.
- Ker so ljudje ostali lačni, goli, bosi, brez tople vode in avtomobilov, so zapustili stanovanja in si poiskali jame, kraška brezna in pa gozdove, kjer so lahko nabirali robide, maline in lešnike.
- Ker ni bilo več pravega razloga, da bi goli, bosi, premraženi in lačni ljudje volili politične stranke, so postali pleme.
- Ker so bila nekatera plemena bolj spretna od drugih, so vsake toliko uplenila mamuta.
- Ker ni bilo več prometa, kmetijstva, industrije, družbene strukture in izkoriščanja naravnih virov, je okolje postalo kristalno čisto.
- Ko je okolje postalo kristalni čisto, ljudje pa so živeli v jamah in lovili mamute, je na Zemljo treščil asteroid.
Tako gre to.
Včasih se zdi, kot da uradniki nimajo nobenega stika z resničnostjo. Kot da bivajo v nekakšnih oazah, vsako jutro pa se odpravijo delat v naš potratni in onesnaženi svet. Kako si drugače predstavljati – zelo tehnični in večini ljudi nerazumljiv – zakon o učinkoviti rabi energije, po katerem je vgradnja bojlerjev in podobnih naprav, ki električno energijo uporabljajo za proizvajanje toplote, prepovedana. In to ne le za novograditelje; tudi tiste, ki imajo takšne naprave doma, bo obiskala neusmiljena bojlerska inšpekcija ter trebušasti izvir ugodja zaplenila. Ko je narod vstal v pravični obrambi civilizacijske pravice do umivanja s toplo vodo, so užaljeni uradniki zakon umaknili, med umikom pa žebrali edino mantro, ki jo poznajo: "Sonce, veter in toplotna črpalka. Sonce, veter in toplotna črpalka." In tako naprej in tako nazaj.
Kot da ni dovolj vzpon skrajno vprašljivih političnih struktur po vsem planetu, ki so v svoja jadra ujele zablode zelenega prehoda, uradniki še vedno vztrajajo z neumnimi akcijami, kot je recimo ta slovenska s prepovedjo bojlerjev. Seveda je razumnemu jasno, da je treba spremeniti načine in tehnologije, s katerimi energetsko poganjamo našo civilizacijo in da smo tako intelektualno kot tehnološko sposobni omejiti oziroma ustaviti uničevanje planeta. A težava je v tem, da smo se za kaj takšnega obrnili na napačne preroke. Prav te dni poteka podnebna konferenca v Azerbajdžanu, kjer politiki le še enkrat več z okoljem mešetarijo, ker pač to edino in najbolje znajo. Hočemo povedati, da letošnje najbolj vroče leto v zgodovini meritev presega kognitivne sposobnosti politikov. Kot smo se boleče naučili tukaj in zdaj, politični ceh ne privlači tistih najmodrejših med nami, zato prihaja do neumnih in z resničnostjo skreganih ukrepov à la ukinitev bojlerjev. Zeleni prehod je intelektualno prezahtevna operacija, da bi jo zaupali politikom, še sploh zdaj, ko so na vrhovih treh najmočnejših svetovnih držav trije "notorični bebci", kot bi se izrazil Švejk. Samo kot primer ... proti zastrupljanju ukrajinskih polj kot žitnice Evrope z vojno ter njenimi posledicami je vaša zaveza, da boste na balkonu redili peteršilj, ugašali luči in zapirali radiator, patetična in brez vsake praktične vrednosti.
Bivanje človeka na planetu in njegova interakcija z okoljem ni ne tehnično, ne mednarodno, ne politično, temveč filozofsko vprašanje. Ker kako naj razumevanje sveta, ki vrednoti narode in riše meje po gozdovih, rekah in morjih, prepreči vetru, da bi bil veter.
Pred kratkim nas je povsem neopažena preletela novica, ki bi morala imeti ne le večji odjek v javnosti, temveč bi morala vplivati na zgodovinsko, kulturno in politično prihodnost našega naroda. Poglejmo podrobnosti. Pretekle dni so v prestolnici slavnostno zaznamovali »konec prve faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. Ker je v tem PR obvestilu nesorazmerno veliko pridevnikov, sklepamo, da bo sledil še »slavnostni konec druge faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. In potem še njeno slavnostno odprtje. Kakorkoli. Slavnostno zaznamovanje je potekalo tako, da je na postajo slavnostno pripeljal prvi vlak. In prav v tem dejstvu tiči zajec. Kajti ko je slavnostno pripeljal prvi vlak na postajo pred skoraj dvesto leti, mu je večni bart France Prešeren posvetil mojstrovino »Od železne ceste«. Takrat smo imeli slabo razvito železniško omrežje in komaj kakšnega pesnika, danes imamo slabo razvito železniško omrežje, zato pa se polovica Slovencev vodi za pesnike. In to le zato, ker se druga polovica vodi za pisatelje. Kakorkoli; nihče izmed tisočih slovenskih pesnikov se ni domislil, si upal ali se spomnil, da bi ob slavnostnem prihodu prvega vlaka na novi ljubljanski štacijon napisal nekaj primernih verzov. Tako ne ostane drugega, kot da se nespretno in s tresočim peresom naloge lotimo v naši skromni redakciji, kjer smo – če že ne vest ljudstva – pa vsaj vest slovenskega javnega prevoza. Tako gre … Bliža se železna cesta. Nje se Ljubljanca veseli, da iz okoliške dežele prebivalstvo izcedi. Ak je blizu tista cesta, čemu v prometu je zastoj? Ne gre pogledat tuje mesta, ne gre peljati se z menoj. Sam se po železni cesti vozil bom od nas do vas; nikogar drugega ne mika na vlaku zapravljati svoj čas. Ceste tebi ne zapéram ne v Maribor, Jesenice, Trst; ti pa mene pusti zméram da na obvoznici dvignem prst. Jaz popeljem se tje v Gazo, snubit Judnje kršene; bom priženil z ženo črno iz ulice sosedove. Jaz pa hlače bom nosila gospodar bom čez mošnjó; bom hodila na kosila, s komer meni bo ljubo. Tebi jaz ne bodem zvesta, ljubček! Ti si tiček cel; če slučajno železna pride cesta, ne verjamem, da bodeš mi ušel! Po nji peljal te ženico bom v Maribor, Jesenice Trst, zaradi časa vožnje in zamude, gvišno bo na poti – krst.
4 min • 09. 12. 2025
Zadnje dni je veliko zgražanja poklicnih dušebrižnikov in še več dušebrižnic vzbudil bivši predsednik Borut Pahor. Dal se je fotografirati v pižami vrhunskih slovenskih pižamarjev in v komentarju napisal, da gre za najboljše pižame na svetu. In da, če je ne boste kupili, vam bo nekaj v življenju manjkalo. Ali nekaj podobnega, ker kam bi prišli, če bi razumni začeli natančno navajati besedila oglasov v želji, da bi zveneli verodostojno. Kot rečeno, smo Pahorja, pa ne prvič, smešili, se zgražali in počeli podobno, kar smo z njim počeli celotno njegovo dolgotrajno in vseobsegajočo politično kariero. On pa se je na vse požvižgal in se dal kar tri desetletja demokratično izvoliti na tron troedinega demokratičnega boga, kar do sedaj ni uspelo še nikomur. Zato rajtamo, da se tudi nad zgražanjem ob njegovi podobi v pižami ne vznemirja preveč. Še preden vroči in svilnati debati dodamo svoj komentar, se poglobimo v teorijo in prakso pižam. Ker smo ljudje postali amorfna mešanica vsega, se je treba za delitve zateči stran od levičarjev in desničarjev. Ker, kot vemo, je v vsakem desničarju nekaj levičarja in obratno. Pri pižamah so zadeve dosti bolj jasne. Ali jih nosiš, ali jih preziraš. Tisti, ki se oblečejo, da gredo spat, ne morejo razumeti razvlečenih majic, morebitne golote in ostalih nočnih bizarnosti. Tisti, ki pa jim je pižama nekaj tako tujega kot srednjeveška verižna srajca, menijo, da je svilena druga koža za časa nočnega počitka odmev nekih drugih, preteklih časov. Ko so bile spalnice še hladne. Tako ali drugače. Če sklepamo – nekoliko ambiciozno mogoče – bi lahko trdili, da so pižamarji bolj konservativni, tradicionalni in s tem k politični desnici obrnjeni posamezniki, nasprotno pa so opletajoči samo z majico ali celo goli, ki trosijo mikrodelce kože kar povsod okoli, bolj liberalni, svobodomiselni, se pravi bolj v levo usmerjeni sanjači. Tako je Pahorja bolj kot njegovo dolgoletno koketiranje za zmernega desničarja izdala reklamna akcija, v kateri z navdušenjem govori o svoji zavezanosti pižami. Potem naprej; iz političnih in žurnalističnih krogov je prišel očitek, da se za politika ne spodobi mazati si rok z umazanim svetom marketinga. Dajte no! Devetdeset odstotkov slovenskih politikov bi reklamiralo še kaj drugega kot pižame, le da bi jim bil kdo voljan takšen šiht ponuditi. Pa trgovci niso neumni in bolj zaupajo igralcem, pevcem in podobnim javnim osebam. Ker, kar pa je spet značilno; če bi recimo pižamo reklamirala ali Janša ali Golob, bi šla fabrika kmalu na kant. Ker pri marketingu je treba presegati politično sredino, če že ne kaj drugega. In če smo še bolj analitični; kaj pa je Pahor, skupaj s stotnijo Slovencev, ki se profesionalno ukvarja s politiko, delal kot predsednik parlamenta, predsednik vlade in predsednik republike? »I, kaj? Reklamiral je ideje!« Včasih leve, včasih desne, vsekakor pa ideje, ko niso zrasle na njegovem zeljniku. Od arbitraže do pižame se zdi na dnevnopolitični ravni ogromen korak, na načelni pa sploh ne. Bivši predsednik je sicer nekaj mesecev nazaj malo pojamral, da država ne skrbi lepo za njega, zato mora na trg, da preživi. In gosti podkaste, predava ter reklamira pižame … Vse to za ljubi kruhek. A kot tak le nadaljuje početje, ki mu je bil zvest kot politik. Pahor samo je, in to je dovolj, da ga ljudje kupujejo. Je namreč čeden, tako v temni obleki, enako v pižami. Samo peščica slovenskih šestdesetletnikov zmore kaj takega. In s tem, ko služi, ker obstaja, se pridružuje novi industriji vplivnežev, ki počnejo prav to. Obstajajo in s tem služijo. Družboslovje, sploh tisto bolj angažirano, je nad novo pogruntavščino zgroženo, kajti po njihovem sta srp in kladivo še vedno nujna za to, da se opravlja neko delo; a če smo povsem realni, je vplivništvo najčistejša mogoča industrija. Profit s pomočjo ljudi, kot je Pahor, nastaja iz nič, ob tem pa ne nastajajo nobeni stranski proizvodi, ki bi bremenili naše okolje, ali pač še poglobili splošno blaznost, v kateri smo. Pred koncem pa še k podrobnosti, ki je Pahorjeve kritike razbesnela, njegove apologete pa spravila v zadrego. Na večini fotografij oglasne kampanje je solo, z zamišljenim pogledom atenskega misleca; le na eni fotografiji mu dela družbo golo, brezimno dekle brez obraza, modrih las, ki ga na pol objema. In dušebrižniki z začetka so se nad to fotografijo še posebej usajali, ker naj bi imela senzualni naboj, ki se nikakor ne spodobi za funkcijo predsednika, akoravno bivšega. Ampak po natančnem preučevanju fotografije lahko v naši redakciji pojasnimo zmoto, ki je vodila do tega vizualnega nesporazuma. Noben od začetkov, še manj koncev standardnega koitusa ne prinese situacije, v kateri sta se znašla predsednik in brezimna blondinka. Enostavno položaji telesa in ostale okoliščine ne podpirajo teze, da gre za napeljevanje k spolnosti. Ko natančno pogledamo okončine, položaj ženske, njeno krčevito oklepanje predsednikovega torza, smo povsem prepričani, da gre za klasičen položaj reševanja utopljenca. Pahor je znan kot navdušen plavalec in položaj rok, tako njega kot ženske, brez dvoma nakazuje na pravilno izvedeno reševanje iz vode. Kaj je hotel predsednik na razkošni postelji v razkošni pižami s tem sporočiti? Dovolite, da vam sporočilo predamo v obliki oglasa. »Svilanit! Elegantni tudi v izrednih razmerah!«
7 min • 02. 12. 2025
Današnje razmišljanje bo polno netočnosti, površnosti in nerazumevanja tematike, o kateri bomo razmišljali. Ampak obstaja dejstvo, da zaradi pomanjkanja bolj kompetentnih razlag nekdo mora seči v osje gnezdo. Gre pa tako. Zadnje čase se kot javnost in ostareli prdci čudimo blaznostim, ki jih počne naša mladež. V Zagrebu so požgali nebotičnik, pri nas nastavljajo predmete na tire, norosti najstnikov v prometu se stopnjujejo še in še … Organi ta novi trend podivjanosti stlačijo pod klasični vandalizem, medtem ko se med najstniki natančno ve, da gre za fenomen, imenovan "Tik tok izziv".
7 min • 25. 11. 2025
Danes pa nekaj o aktualnem trenutku v slovenskem žogobrcu. V času, ko to poslušate, se končuje slovenska nogometna avantura s poskusom preboja na Mundial prihodnje leto. Kot ima slovenski žurnalizem v navadi, ob uspehih govorimo o junakih in pravljici, ob neuspehih pa udrihamo z vsem kar gre po ubogih športnikih. Naša oddaja bo vsaj malo odvzela breme z ramen nogometašev, selektorja in Nogometne zveze Slovenije … Zakaj? Ker na nogomet gledamo širše kot običajna javnost.
6 min • 18. 11. 2025
Obstaja velika nevarnost da, tudi če boste današnji prispevek poslušali, ga ne boste slišali. Zunaj namreč divjajo martinovanja in alkoholiziranost, pijanost, nabitost, in podobni izrazi so glavna deviza nocojšnjega večera. Seveda ne nastopamo z moralističnih višav, ker bog ve, da smo v naši redakciji ljubitelji kozarčka ali dveh. Moti le nakladanje, da je martinovanje del slovenske tradicije. Nič ni dlje od resnice; edina razlika med martinovanjem in fabricirani prazniki sodobnosti, kot so noč čarovnic, valentinovo in celo božič do neke meje, je ta, da smo si martinovanje izmislili sami. Te vrstice pišemo iz enega središč slovenskega vinskega vesolja in slovenska vinogradniška tradicija ne pozna nič podobnega martinovanju v današnji obliki. Če že, je ob svetem Martinu vinogradnik povabil ljudi, ki so pomagali pri trgatvi, na kozarec vina. In to je bilo vse. Ampak tradicije nekje in nekoč pač morajo nastati, tako zdaj sedimo sredi nastajanja tradicije množičnih bakanalij.
8 min • 11. 11. 2025
