Sašo.

Ko se poslovi satirik, je celo satira žalostna, kar je v nasprotju z njeno naravo. Zato bodimo danes, ko se poslovimo od Saša Hribarja, žalostni. V zadnjih dneh smo se naposlušali o pomembnosti satire in kako je Sašo mojstrsko osiral resnobnost trenutka in ga tako vsem nam naredil znosnejšega …A za temi splošnimi ocenami satiričnih teoretikov, da ne zapišemo teoretikov satire, se skriva nekoliko drugačna resnica …

Satirik ne uživa v svetu, potrebnem satire; ni govnač, ki mu blato pomeni hrano. Satirik v svetu, potrebnem – v slovenskem primeru prepotrebnem – satire, trpi. Satira, ki je samo žalost z malim gospodinjskim aparatom stepena v radost, iz njega pije življenje tako dolgo, dokler ga vsega ne izpije. Kar se je v neskončno žalost tudi ustvarjalcev te oddaje zgodilo Sašu Hribarju.

Kajti nekaj je treba vedeti o satirikih in njim podobnih; v svetu, za katerega si prizadevajo, zanje ni prostora. Gre za paradoks, ki ga je Sašo živel in v zadnjem letu doživel še posebej intenzivno. Ko se je boril v našem imenu za naše pravice … Ter gre za paradoks, ki ga Sašo ni preživel in se bodo o svoji krivdi, če le zmorejo kaj vesti, morali vprašati tudi krvniki normalnosti slovenske medijske krajine.

Sašo je bil ali veliki lutkar ali manjši bog; kakorkoli vas pač nosi svetovni nazor. Ustvaril je oder, nad katerim je z nitmi vdihoval življenje svojim likom in ustvaril je vesolje iz nečesa, kar prej ni obstajalo. Vse o radiu Ga-ga je že bilo povedano, tudi razdelano in pojasnjeno, a je ob slovesu treba poudariti: Sašo je bil radio Ga-ga in radio Ga-ga je bil Sašo. Ustvarjalec, ki postane svoje delo in obratno. S tem principom je stal na ramenih mnogih njemu podobnih ustvarjalcev, ki so nacionalno radijsko hišo naredili za to, kar danes je; ko je zahvaljujoč svojemu ugledu ostala eno redkih družbenih občil, ki se je bič instant pravičnosti ni dotaknil.

Imel je kritike …! Naj nam žalost trenutka ne zamegli trezne presoje, ki je bila temelj njegovega dela. Od tistih, ki so mu očitali Butnskalo, do tistih, ki so trdili, da oponašanje drugih pač ni nič posebnega. A kritiki so se morali, podobno kot apologeti ali morebitni posnemovalci, soočiti z enostavnim dejstvom. Sašo je bil pametnejši od vseh! Praviloma hitrejše misli, enciklopedičnega znanja in oborožen z nenaravno spretnostjo oblikovanja človeškega govora. Od kritikov je bil tudi bolj pronicljiv. Bolj neposreden in bolj pogumen. In za seboj je imel vojsko poslušalcev. Vojsko, ki jim je Radio Ga-ga pomenil puščico, v katero so vsak petek zamaknjeno spustili 12,75 evra. Ki so vsak petek čakali, da bodo odrešeni. Da se jim bo skozi zamotan teden, skozi nizkoten in profan vsakdan v petek zjutraj pokazala resnica. Smešna v svoji tragičnosti in tragična v svoji zabavnosti. Kajti Sašo je bil, kot ves satirični ceh, zaposlen v poslu iskanja resnice.

Na koncu jo je našel.

In še to …

Veličino njegovega dela in vso težko pezo izvirnosti naj oriše naslednji preizkus … Če bi danes objavili oddajo radia Ga-ga izpred petnajstih ali dvajsetih let, nihče ne bi opazil preteklega časa. Isti ljudje, isti principi, isti dogodki kot incestuozni krog ustvarjajo našo realnost. Sašo Hribar je sivo istost časa prebarval v svet, ki ga je vredno živeti.

Marko Radmilovič