Iskanje
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Zaradi družbenih omrežij naša družba postaja vedno manj družabna …
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Naj bo, kakor hoče, vse bolj jasno postaja, da bomo morali za ta omrežja začeti striktno uporabljati "družbena omrežja"! Kar sledi, je nekaj priporočil in dejstev, namenjenih lektorskemu društvu …
Začnimo s parafrazo, ki naj bo moto današnje oddaje:
"Zaradi družbenih omrežij naša družba postaja vedno manj družabna …"
Vse več je indicev, da omrežja vplivajo na družabnost, saj smo kot narod postali zagrenjeni, še bolj kot na razpoloženje pa omrežja vplivajo na družbo.
Še več: Slovenija je ob Združenih državah verjetno edina država na svetu, ki si je svoj mednarodnopravni položaj s pomočjo družbenih omrežij vidno poslabšala. Z drugimi besedami: če Twitter ne bi obstajal, bi danes Slovenci kot narod živeli bolje.
In očitno se tega zaveda vse več držav po svetu – za zdaj gre v glavnem za avtokratske in verske diktature, ki družbena omrežja v svojih državah prepovedujejo. Ko torej kje na srednjeveškem Bližnjem vzhodu ali komunističnem Daljnem vzhodu omejijo dostop do katerega od družbenih omrežij, gre zahod v zrak, češ da omejujejo demokracijo in onemogočajo pretok informacij; v bistvu pa v Siriji, Severni Koreji, Iraku in na Kitajskem na ta način demokracijo krepijo. Kajti kot kaže izkušnja pandemičnega leta, se ta omrežja na veliko uporabljajo predvsem za demontažo demokratičnih procesov; ob objavljanju posnetkov prikupnih domačih živali so prav protidemokratične vsebine v najširšem pomenu besede najpogostejša navlaka teh spletišč.
Tako si na začetku zastavimo dvoje temeljnih vprašanj; ali je v sodobnem svetu mogoče preživeti brez uporabe oziroma brez sodelovanja na "družbenih omrežjih"?
"Je," in pisec teh vrstic je skupaj s kakšnih sto tisoč ostalih sodržavljanov živ dokaz. Sicer se živi manj glamurozno, verjetno z nekaj več čustvenimi in značajskimi hibami, z občutno premalo informacijami, a vendarle sorazmerno funkcionalno. Ampak cinizem na stran; zagotovo imajo ta omrežja tudi kopico pozitivnih vplivov na civilizacijo, le da nam trenutno noben ne pride na misel.
Pretekle dni je javnost razburilo razkritje, da so nekateri profili na Twitterju, verjetno pa tudi na drugih omrežjih, lažni. Oprostite nevednemu; vendar kako je lahko nekaj lažno, če je že tako ali tako anonimno? Vse, kar je na spletu anonimno, je po definiciji tudi lažno, kar pa ne pomeni, da je vse, kar je na spletu lažno, tudi anonimno.
Mimogrede: niti sproščen odnos slovenskih staršev do otroških imen ne gre tako daleč, da bi otroka krstili z imenom: "60918021", če se družina po naključju piše Kopriva.
Hočemo povedati, da so laž, prevara in sprenevedanje vtkani v temelje interneta; pa ne le da so odrasli, odgovorni, socializirani, pogosto tudi razumni ljudje zakrinkani s psevdonimi; sramotimo se s posegi v fotografije, s posegi v dejstva in ne nazadnje – tudi s posegi v samo dušo posameznika.
Zato razumni ne vidi, čemu je nastala tako velika rabuka okoli tega, da politiki s pomočjo družbenih omrežij kujejo svoj majhen košček železa – po navadi podkev. Že mnogo pred "Cambridge Analytico" so družbena omrežja popačila družbeno stvarnost in politika je le majhen delček te stvarnosti. Če pa manipuliraš znotraj manipulacije same, če lažeš v okviru laži, nisi storil nič takšnega, česar ne bi v istem trenutku počeli milijoni uporabnikov.
Moralna dilema se zdi očitno pereča le nam, analognim nostalgikom, preprosto pa bi jo opisali tako: "Ali Alenke Jeraj slovenskega spleta izpovejo svoj lažni profil pri spovedi, ali ga ne? Ali za anonimno nastopanje na spletu dobiš odvezo, ali je ne?"
In medtem ko bomo kot družba na neki točki kvarni vpliv omrežij morali nehati pometati pod preprogo, se vprašajmo še zadnje, spet naivno vprašanje:
"Kaj bi drugače počeli vse tiste ure, ki jih danes blaženi prečepimo, spremenjeni v ničle in enice?"
Predniki bi jih porabili za branje, ampak kot vemo, so bili na pol barbari.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Zaradi družbenih omrežij naša družba postaja vedno manj družabna …
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Naj bo, kakor hoče, vse bolj jasno postaja, da bomo morali za ta omrežja začeti striktno uporabljati "družbena omrežja"! Kar sledi, je nekaj priporočil in dejstev, namenjenih lektorskemu društvu …
Začnimo s parafrazo, ki naj bo moto današnje oddaje:
"Zaradi družbenih omrežij naša družba postaja vedno manj družabna …"
Vse več je indicev, da omrežja vplivajo na družabnost, saj smo kot narod postali zagrenjeni, še bolj kot na razpoloženje pa omrežja vplivajo na družbo.
Še več: Slovenija je ob Združenih državah verjetno edina država na svetu, ki si je svoj mednarodnopravni položaj s pomočjo družbenih omrežij vidno poslabšala. Z drugimi besedami: če Twitter ne bi obstajal, bi danes Slovenci kot narod živeli bolje.
In očitno se tega zaveda vse več držav po svetu – za zdaj gre v glavnem za avtokratske in verske diktature, ki družbena omrežja v svojih državah prepovedujejo. Ko torej kje na srednjeveškem Bližnjem vzhodu ali komunističnem Daljnem vzhodu omejijo dostop do katerega od družbenih omrežij, gre zahod v zrak, češ da omejujejo demokracijo in onemogočajo pretok informacij; v bistvu pa v Siriji, Severni Koreji, Iraku in na Kitajskem na ta način demokracijo krepijo. Kajti kot kaže izkušnja pandemičnega leta, se ta omrežja na veliko uporabljajo predvsem za demontažo demokratičnih procesov; ob objavljanju posnetkov prikupnih domačih živali so prav protidemokratične vsebine v najširšem pomenu besede najpogostejša navlaka teh spletišč.
Tako si na začetku zastavimo dvoje temeljnih vprašanj; ali je v sodobnem svetu mogoče preživeti brez uporabe oziroma brez sodelovanja na "družbenih omrežjih"?
"Je," in pisec teh vrstic je skupaj s kakšnih sto tisoč ostalih sodržavljanov živ dokaz. Sicer se živi manj glamurozno, verjetno z nekaj več čustvenimi in značajskimi hibami, z občutno premalo informacijami, a vendarle sorazmerno funkcionalno. Ampak cinizem na stran; zagotovo imajo ta omrežja tudi kopico pozitivnih vplivov na civilizacijo, le da nam trenutno noben ne pride na misel.
Pretekle dni je javnost razburilo razkritje, da so nekateri profili na Twitterju, verjetno pa tudi na drugih omrežjih, lažni. Oprostite nevednemu; vendar kako je lahko nekaj lažno, če je že tako ali tako anonimno? Vse, kar je na spletu anonimno, je po definiciji tudi lažno, kar pa ne pomeni, da je vse, kar je na spletu lažno, tudi anonimno.
Mimogrede: niti sproščen odnos slovenskih staršev do otroških imen ne gre tako daleč, da bi otroka krstili z imenom: "60918021", če se družina po naključju piše Kopriva.
Hočemo povedati, da so laž, prevara in sprenevedanje vtkani v temelje interneta; pa ne le da so odrasli, odgovorni, socializirani, pogosto tudi razumni ljudje zakrinkani s psevdonimi; sramotimo se s posegi v fotografije, s posegi v dejstva in ne nazadnje – tudi s posegi v samo dušo posameznika.
Zato razumni ne vidi, čemu je nastala tako velika rabuka okoli tega, da politiki s pomočjo družbenih omrežij kujejo svoj majhen košček železa – po navadi podkev. Že mnogo pred "Cambridge Analytico" so družbena omrežja popačila družbeno stvarnost in politika je le majhen delček te stvarnosti. Če pa manipuliraš znotraj manipulacije same, če lažeš v okviru laži, nisi storil nič takšnega, česar ne bi v istem trenutku počeli milijoni uporabnikov.
Moralna dilema se zdi očitno pereča le nam, analognim nostalgikom, preprosto pa bi jo opisali tako: "Ali Alenke Jeraj slovenskega spleta izpovejo svoj lažni profil pri spovedi, ali ga ne? Ali za anonimno nastopanje na spletu dobiš odvezo, ali je ne?"
In medtem ko bomo kot družba na neki točki kvarni vpliv omrežij morali nehati pometati pod preprogo, se vprašajmo še zadnje, spet naivno vprašanje:
"Kaj bi drugače počeli vse tiste ure, ki jih danes blaženi prečepimo, spremenjeni v ničle in enice?"
Predniki bi jih porabili za branje, ampak kot vemo, so bili na pol barbari.
Pred kratkim nas je povsem neopažena preletela novica, ki bi morala imeti ne le večji odjek v javnosti, temveč bi morala vplivati na zgodovinsko, kulturno in politično prihodnost našega naroda. Poglejmo podrobnosti. Pretekle dni so v prestolnici slavnostno zaznamovali »konec prve faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. Ker je v tem PR obvestilu nesorazmerno veliko pridevnikov, sklepamo, da bo sledil še »slavnostni konec druge faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. In potem še njeno slavnostno odprtje. Kakorkoli. Slavnostno zaznamovanje je potekalo tako, da je na postajo slavnostno pripeljal prvi vlak. In prav v tem dejstvu tiči zajec. Kajti ko je slavnostno pripeljal prvi vlak na postajo pred skoraj dvesto leti, mu je večni bart France Prešeren posvetil mojstrovino »Od železne ceste«. Takrat smo imeli slabo razvito železniško omrežje in komaj kakšnega pesnika, danes imamo slabo razvito železniško omrežje, zato pa se polovica Slovencev vodi za pesnike. In to le zato, ker se druga polovica vodi za pisatelje. Kakorkoli; nihče izmed tisočih slovenskih pesnikov se ni domislil, si upal ali se spomnil, da bi ob slavnostnem prihodu prvega vlaka na novi ljubljanski štacijon napisal nekaj primernih verzov. Tako ne ostane drugega, kot da se nespretno in s tresočim peresom naloge lotimo v naši skromni redakciji, kjer smo – če že ne vest ljudstva – pa vsaj vest slovenskega javnega prevoza. Tako gre … Bliža se železna cesta. Nje se Ljubljanca veseli, da iz okoliške dežele prebivalstvo izcedi. Ak je blizu tista cesta, čemu v prometu je zastoj? Ne gre pogledat tuje mesta, ne gre peljati se z menoj. Sam se po železni cesti vozil bom od nas do vas; nikogar drugega ne mika na vlaku zapravljati svoj čas. Ceste tebi ne zapéram ne v Maribor, Jesenice, Trst; ti pa mene pusti zméram da na obvoznici dvignem prst. Jaz popeljem se tje v Gazo, snubit Judnje kršene; bom priženil z ženo črno iz ulice sosedove. Jaz pa hlače bom nosila gospodar bom čez mošnjó; bom hodila na kosila, s komer meni bo ljubo. Tebi jaz ne bodem zvesta, ljubček! Ti si tiček cel; če slučajno železna pride cesta, ne verjamem, da bodeš mi ušel! Po nji peljal te ženico bom v Maribor, Jesenice Trst, zaradi časa vožnje in zamude, gvišno bo na poti – krst.
4 min • 09. 12. 2025
Zadnje dni je veliko zgražanja poklicnih dušebrižnikov in še več dušebrižnic vzbudil bivši predsednik Borut Pahor. Dal se je fotografirati v pižami vrhunskih slovenskih pižamarjev in v komentarju napisal, da gre za najboljše pižame na svetu. In da, če je ne boste kupili, vam bo nekaj v življenju manjkalo. Ali nekaj podobnega, ker kam bi prišli, če bi razumni začeli natančno navajati besedila oglasov v želji, da bi zveneli verodostojno. Kot rečeno, smo Pahorja, pa ne prvič, smešili, se zgražali in počeli podobno, kar smo z njim počeli celotno njegovo dolgotrajno in vseobsegajočo politično kariero. On pa se je na vse požvižgal in se dal kar tri desetletja demokratično izvoliti na tron troedinega demokratičnega boga, kar do sedaj ni uspelo še nikomur. Zato rajtamo, da se tudi nad zgražanjem ob njegovi podobi v pižami ne vznemirja preveč. Še preden vroči in svilnati debati dodamo svoj komentar, se poglobimo v teorijo in prakso pižam. Ker smo ljudje postali amorfna mešanica vsega, se je treba za delitve zateči stran od levičarjev in desničarjev. Ker, kot vemo, je v vsakem desničarju nekaj levičarja in obratno. Pri pižamah so zadeve dosti bolj jasne. Ali jih nosiš, ali jih preziraš. Tisti, ki se oblečejo, da gredo spat, ne morejo razumeti razvlečenih majic, morebitne golote in ostalih nočnih bizarnosti. Tisti, ki pa jim je pižama nekaj tako tujega kot srednjeveška verižna srajca, menijo, da je svilena druga koža za časa nočnega počitka odmev nekih drugih, preteklih časov. Ko so bile spalnice še hladne. Tako ali drugače. Če sklepamo – nekoliko ambiciozno mogoče – bi lahko trdili, da so pižamarji bolj konservativni, tradicionalni in s tem k politični desnici obrnjeni posamezniki, nasprotno pa so opletajoči samo z majico ali celo goli, ki trosijo mikrodelce kože kar povsod okoli, bolj liberalni, svobodomiselni, se pravi bolj v levo usmerjeni sanjači. Tako je Pahorja bolj kot njegovo dolgoletno koketiranje za zmernega desničarja izdala reklamna akcija, v kateri z navdušenjem govori o svoji zavezanosti pižami. Potem naprej; iz političnih in žurnalističnih krogov je prišel očitek, da se za politika ne spodobi mazati si rok z umazanim svetom marketinga. Dajte no! Devetdeset odstotkov slovenskih politikov bi reklamiralo še kaj drugega kot pižame, le da bi jim bil kdo voljan takšen šiht ponuditi. Pa trgovci niso neumni in bolj zaupajo igralcem, pevcem in podobnim javnim osebam. Ker, kar pa je spet značilno; če bi recimo pižamo reklamirala ali Janša ali Golob, bi šla fabrika kmalu na kant. Ker pri marketingu je treba presegati politično sredino, če že ne kaj drugega. In če smo še bolj analitični; kaj pa je Pahor, skupaj s stotnijo Slovencev, ki se profesionalno ukvarja s politiko, delal kot predsednik parlamenta, predsednik vlade in predsednik republike? »I, kaj? Reklamiral je ideje!« Včasih leve, včasih desne, vsekakor pa ideje, ko niso zrasle na njegovem zeljniku. Od arbitraže do pižame se zdi na dnevnopolitični ravni ogromen korak, na načelni pa sploh ne. Bivši predsednik je sicer nekaj mesecev nazaj malo pojamral, da država ne skrbi lepo za njega, zato mora na trg, da preživi. In gosti podkaste, predava ter reklamira pižame … Vse to za ljubi kruhek. A kot tak le nadaljuje početje, ki mu je bil zvest kot politik. Pahor samo je, in to je dovolj, da ga ljudje kupujejo. Je namreč čeden, tako v temni obleki, enako v pižami. Samo peščica slovenskih šestdesetletnikov zmore kaj takega. In s tem, ko služi, ker obstaja, se pridružuje novi industriji vplivnežev, ki počnejo prav to. Obstajajo in s tem služijo. Družboslovje, sploh tisto bolj angažirano, je nad novo pogruntavščino zgroženo, kajti po njihovem sta srp in kladivo še vedno nujna za to, da se opravlja neko delo; a če smo povsem realni, je vplivništvo najčistejša mogoča industrija. Profit s pomočjo ljudi, kot je Pahor, nastaja iz nič, ob tem pa ne nastajajo nobeni stranski proizvodi, ki bi bremenili naše okolje, ali pač še poglobili splošno blaznost, v kateri smo. Pred koncem pa še k podrobnosti, ki je Pahorjeve kritike razbesnela, njegove apologete pa spravila v zadrego. Na večini fotografij oglasne kampanje je solo, z zamišljenim pogledom atenskega misleca; le na eni fotografiji mu dela družbo golo, brezimno dekle brez obraza, modrih las, ki ga na pol objema. In dušebrižniki z začetka so se nad to fotografijo še posebej usajali, ker naj bi imela senzualni naboj, ki se nikakor ne spodobi za funkcijo predsednika, akoravno bivšega. Ampak po natančnem preučevanju fotografije lahko v naši redakciji pojasnimo zmoto, ki je vodila do tega vizualnega nesporazuma. Noben od začetkov, še manj koncev standardnega koitusa ne prinese situacije, v kateri sta se znašla predsednik in brezimna blondinka. Enostavno položaji telesa in ostale okoliščine ne podpirajo teze, da gre za napeljevanje k spolnosti. Ko natančno pogledamo okončine, položaj ženske, njeno krčevito oklepanje predsednikovega torza, smo povsem prepričani, da gre za klasičen položaj reševanja utopljenca. Pahor je znan kot navdušen plavalec in položaj rok, tako njega kot ženske, brez dvoma nakazuje na pravilno izvedeno reševanje iz vode. Kaj je hotel predsednik na razkošni postelji v razkošni pižami s tem sporočiti? Dovolite, da vam sporočilo predamo v obliki oglasa. »Svilanit! Elegantni tudi v izrednih razmerah!«
7 min • 02. 12. 2025
Današnje razmišljanje bo polno netočnosti, površnosti in nerazumevanja tematike, o kateri bomo razmišljali. Ampak obstaja dejstvo, da zaradi pomanjkanja bolj kompetentnih razlag nekdo mora seči v osje gnezdo. Gre pa tako. Zadnje čase se kot javnost in ostareli prdci čudimo blaznostim, ki jih počne naša mladež. V Zagrebu so požgali nebotičnik, pri nas nastavljajo predmete na tire, norosti najstnikov v prometu se stopnjujejo še in še … Organi ta novi trend podivjanosti stlačijo pod klasični vandalizem, medtem ko se med najstniki natančno ve, da gre za fenomen, imenovan "Tik tok izziv".
7 min • 25. 11. 2025
Danes pa nekaj o aktualnem trenutku v slovenskem žogobrcu. V času, ko to poslušate, se končuje slovenska nogometna avantura s poskusom preboja na Mundial prihodnje leto. Kot ima slovenski žurnalizem v navadi, ob uspehih govorimo o junakih in pravljici, ob neuspehih pa udrihamo z vsem kar gre po ubogih športnikih. Naša oddaja bo vsaj malo odvzela breme z ramen nogometašev, selektorja in Nogometne zveze Slovenije … Zakaj? Ker na nogomet gledamo širše kot običajna javnost.
6 min • 18. 11. 2025
Obstaja velika nevarnost da, tudi če boste današnji prispevek poslušali, ga ne boste slišali. Zunaj namreč divjajo martinovanja in alkoholiziranost, pijanost, nabitost, in podobni izrazi so glavna deviza nocojšnjega večera. Seveda ne nastopamo z moralističnih višav, ker bog ve, da smo v naši redakciji ljubitelji kozarčka ali dveh. Moti le nakladanje, da je martinovanje del slovenske tradicije. Nič ni dlje od resnice; edina razlika med martinovanjem in fabricirani prazniki sodobnosti, kot so noč čarovnic, valentinovo in celo božič do neke meje, je ta, da smo si martinovanje izmislili sami. Te vrstice pišemo iz enega središč slovenskega vinskega vesolja in slovenska vinogradniška tradicija ne pozna nič podobnega martinovanju v današnji obliki. Če že, je ob svetem Martinu vinogradnik povabil ljudi, ki so pomagali pri trgatvi, na kozarec vina. In to je bilo vse. Ampak tradicije nekje in nekoč pač morajo nastati, tako zdaj sedimo sredi nastajanja tradicije množičnih bakanalij.
8 min • 11. 11. 2025
