Iskanje
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi
Tepanjci so postavili most. Pa so ga hoteli tudi v Butalah. In so se ozirali, kje bi se dalo takšno imenitno mesto najti, a v Butalah ga niso našli. Kmalu pa so se domislili, da zunaj Butal, a dovolj blizu, da še po butalskem diši, reka teče, ki jo Glinščica imenujejo. In so odšli Butalci na njen breg pa sam župan je pokazal čez:
“Tukaj bo stal butalski most,” je zakričal.
In to glasno, da bi ga ja Tepanjci slišali. Lotili so se torej Butalci most staviti in gradili so ga že skoraj vse dopoldne, ko je vročina pritisnila, da so sedli tja ob breg, kjer je jelševje gosto in debelo senco dela. Gledali so gor v nebo in dol na Glinščico, ko mimo pride Cefizelj, ki je bil razbojnik in morilec, ob tem pa tudi še gradbenik. Povpraša Butalce, kaj počno, a mu oni odgovore, če ne vidi, kako most gradijo.
“Mosta ne vidim, vidim le potok, ki mu tod reka pravite, in dva kupa blata, ki jima bregova pravite!”
Pa so se Butalci počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Ampak da so ga Tepanjci pa izgotovili, torej je mogoče. Na to priznanje – redko za Butalce – pravi Cefizelj, ki je bil mehkega srca, dasi nepridiprav in gradbenik, da mu ni bilo para:
“Zakaj ne pustite, da vam ga jaz postavim”
Butalci so imeli s Cefizljem same slabe izkušnje, še najmanj, da jim je nekoč celo občinsko blagajno otel in enkrat gradbeniški lobi na njih naščuval – a niso imeli druge izbire, kot da so prikimali. Na besedo pa mu tudi niso verjeli.
Zato so mu zabičali, naj jim pokaže, ako je kakšen most že zgradil; da jih ne bo naplahtal, kot je butalskega peka! Pa Cefizelj pravi, da jim ga bo pokazal.
Izberejo Butalci štiri najpametnejše med njimi, da spremljajo Cefizlja do mostu. Hodijo dan, vozijo se z vlakom naslednji dan, potem pa še štiri ure z avtobusom, saj je daleč od Butal do Pesnice, kamor jih je Cefizelj peljal most pokazat. Najprej niso mogli do mostu, ker jim je ljuti domačin pot zapiral, a ker so imeli kislega vina s sabo, na Štajerskem pa vino vsaka vrata odpre, so hitro bili ob mostu. Pa ga niso videli, saj je le nekaj kamnov štrlelo iz zemlje.
“To je podporni zid in je visok 8,2 metra, kakor je zapisano v razpisni dokumentaciji,” pravi Cefizelj; pa Butalci le kimajo z glavami, akoravno se jim vse čudno zdi.
A na srečo so imeli najpametnejšega svojega rodu s seboj, ki je za strokovnjaka na gradbeni fakulteti služil, in ta se domisli: “Pa ga zmerimo, ako praviš, da je to most in zid, kakršen bo stal v Butalah!”
Toliko so že razumeli Cefizlja, da zid ni navzgor postavljen, temveč je v zemlji zgrajen in da ga prst čez in čez zakriva. Malo so se čohali po temenu in ko jim kmet prinese štajerskega in razvežejo culo, ki jim jo je mati županja skupaj z zastonjskim javnim prevozom povezala, ležejo v senco in modrujejo. Cefizelj pa hodi po svojih strašnih opravkih v Maribor, vrag ga pocitraj. A ker so bili najpametnejši, kar jih je bilo, eden bi skoraj županovo hčerko na oklicih vzel, so takole govorili.
“Če zid ni navzgor, pojdemo mi navzdol do njega in bomo luknjo skopali, da vidimo, ako lahko Cefizelj premosti Glinščico z dvema mostoma in podporno galerijo.”
Tako pravi Butalec, ki je tudi strokovnjak gradbene stroke in mu je najbolj svetlo gorela pamet v buči, ostali navdušeno pokimajo. Sposodijo si rovačo ali motiko in začnejo ob kamnih kopati. Kmalu zaploskajo, kajti ugotovijo, da gre zid res v zemljo in da Cefizelj vsaj tokrat ni lagal. Ko pridejo do tja, kjer se zid konča, je bila že skoraj noč, zato si dušo privežejo in ležejo k počitku.
Drugi dan se Cefizelj vrne, da si skupaj ogledajo luknjo.
“Ali je zid ali ni?” pravi Cefizelj in tokrat morajo Butalci priznati, da je Cefizelj res držal besedo in da mu bodo morali vse dotedanje vragolije odpustiti. A še preden si v roke sežejo, se najpametnejši med njimi počoha za ušesi in pravi:
“Počasi, počasi prijateljček; ampak ali je res 8,2 metra visok, oziroma v tem primeru globok?”
In nekaj časa tako preživijo na soncu ter si dajejo opravka, ali je zid v globino enako visok kot tisti, ki se pne v višino … a ker je sonce visoko, njim pa se že nazaj domov mudi, saj je vlak iz Pesnice v Butale le enkrat tedensko, pravijo:
“Pa ga izmerimo.”
In so srečni ter veseli, da so se tako dobro spomnili. Pa pravi Cefizelj: “A meter imate?” Butalci ne vedo, kaj je to meter in ker nimajo niti tistih naprav s seboj, ki jih poznajo, morajo osramočeno priznati, da ga nimajo.
“Kako boste pa merili, če nimate metra?” vpraša Cefizelj, ki se mu že zvijačnost v besedi suče.
Pa se tretji najpametnejši, ki je iz državne revizijske komisije, spomni:
“Nekdo bo pljunil v jamo in bomo šteli, dokler pljunek ne pade ob zidu v luknji na tla. Potem bomo isto ponovili v Butalah in tako bomo zmerili zid!”
Butalci so bili navdušeni, da je ta tako modro govoril in res je četrti, ki je bil iz družbe 2TDK, pljunil, ostali pa so šteli in so prešteli do številke tri.
Potem so se vrnili v Butale in vsa vas se je zbrala na bregu Glinščice, da bodo podporni zid merili. A ker ni bilo nobene luknje, v katero bi pljuvali, in ker bi radi imeli zid, zgrajen kvišku – kot ga imajo Tepanjci – je eden onih, ki so prišli s Štajerske, legel na zemljo in z vso močjo pljunil v zrak. Še preden so vse Butale preštele: “ena”, že mu je pljunek nazaj v oko priletel.
“Če to ni imenitno,” so rekli Butalci, “referenčni zid v Pesnici je zgrajen samo navzdol, naš bo pa in navzgor in navzdol.”
“Pa še krajši čas ga bomo gradili,” je rekel oni, ko si je pljunek iz očesa brisal.
Kako se bo zgodba končala, še ni jasno. Kajti akoravno že zdavnaj ni več Butal in Butalcev, njihovi nasledniki še kar isti most gradijo.
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi
Tepanjci so postavili most. Pa so ga hoteli tudi v Butalah. In so se ozirali, kje bi se dalo takšno imenitno mesto najti, a v Butalah ga niso našli. Kmalu pa so se domislili, da zunaj Butal, a dovolj blizu, da še po butalskem diši, reka teče, ki jo Glinščica imenujejo. In so odšli Butalci na njen breg pa sam župan je pokazal čez:
“Tukaj bo stal butalski most,” je zakričal.
In to glasno, da bi ga ja Tepanjci slišali. Lotili so se torej Butalci most staviti in gradili so ga že skoraj vse dopoldne, ko je vročina pritisnila, da so sedli tja ob breg, kjer je jelševje gosto in debelo senco dela. Gledali so gor v nebo in dol na Glinščico, ko mimo pride Cefizelj, ki je bil razbojnik in morilec, ob tem pa tudi še gradbenik. Povpraša Butalce, kaj počno, a mu oni odgovore, če ne vidi, kako most gradijo.
“Mosta ne vidim, vidim le potok, ki mu tod reka pravite, in dva kupa blata, ki jima bregova pravite!”
Pa so se Butalci počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Ampak da so ga Tepanjci pa izgotovili, torej je mogoče. Na to priznanje – redko za Butalce – pravi Cefizelj, ki je bil mehkega srca, dasi nepridiprav in gradbenik, da mu ni bilo para:
“Zakaj ne pustite, da vam ga jaz postavim”
Butalci so imeli s Cefizljem same slabe izkušnje, še najmanj, da jim je nekoč celo občinsko blagajno otel in enkrat gradbeniški lobi na njih naščuval – a niso imeli druge izbire, kot da so prikimali. Na besedo pa mu tudi niso verjeli.
Zato so mu zabičali, naj jim pokaže, ako je kakšen most že zgradil; da jih ne bo naplahtal, kot je butalskega peka! Pa Cefizelj pravi, da jim ga bo pokazal.
Izberejo Butalci štiri najpametnejše med njimi, da spremljajo Cefizlja do mostu. Hodijo dan, vozijo se z vlakom naslednji dan, potem pa še štiri ure z avtobusom, saj je daleč od Butal do Pesnice, kamor jih je Cefizelj peljal most pokazat. Najprej niso mogli do mostu, ker jim je ljuti domačin pot zapiral, a ker so imeli kislega vina s sabo, na Štajerskem pa vino vsaka vrata odpre, so hitro bili ob mostu. Pa ga niso videli, saj je le nekaj kamnov štrlelo iz zemlje.
“To je podporni zid in je visok 8,2 metra, kakor je zapisano v razpisni dokumentaciji,” pravi Cefizelj; pa Butalci le kimajo z glavami, akoravno se jim vse čudno zdi.
A na srečo so imeli najpametnejšega svojega rodu s seboj, ki je za strokovnjaka na gradbeni fakulteti služil, in ta se domisli: “Pa ga zmerimo, ako praviš, da je to most in zid, kakršen bo stal v Butalah!”
Toliko so že razumeli Cefizlja, da zid ni navzgor postavljen, temveč je v zemlji zgrajen in da ga prst čez in čez zakriva. Malo so se čohali po temenu in ko jim kmet prinese štajerskega in razvežejo culo, ki jim jo je mati županja skupaj z zastonjskim javnim prevozom povezala, ležejo v senco in modrujejo. Cefizelj pa hodi po svojih strašnih opravkih v Maribor, vrag ga pocitraj. A ker so bili najpametnejši, kar jih je bilo, eden bi skoraj županovo hčerko na oklicih vzel, so takole govorili.
“Če zid ni navzgor, pojdemo mi navzdol do njega in bomo luknjo skopali, da vidimo, ako lahko Cefizelj premosti Glinščico z dvema mostoma in podporno galerijo.”
Tako pravi Butalec, ki je tudi strokovnjak gradbene stroke in mu je najbolj svetlo gorela pamet v buči, ostali navdušeno pokimajo. Sposodijo si rovačo ali motiko in začnejo ob kamnih kopati. Kmalu zaploskajo, kajti ugotovijo, da gre zid res v zemljo in da Cefizelj vsaj tokrat ni lagal. Ko pridejo do tja, kjer se zid konča, je bila že skoraj noč, zato si dušo privežejo in ležejo k počitku.
Drugi dan se Cefizelj vrne, da si skupaj ogledajo luknjo.
“Ali je zid ali ni?” pravi Cefizelj in tokrat morajo Butalci priznati, da je Cefizelj res držal besedo in da mu bodo morali vse dotedanje vragolije odpustiti. A še preden si v roke sežejo, se najpametnejši med njimi počoha za ušesi in pravi:
“Počasi, počasi prijateljček; ampak ali je res 8,2 metra visok, oziroma v tem primeru globok?”
In nekaj časa tako preživijo na soncu ter si dajejo opravka, ali je zid v globino enako visok kot tisti, ki se pne v višino … a ker je sonce visoko, njim pa se že nazaj domov mudi, saj je vlak iz Pesnice v Butale le enkrat tedensko, pravijo:
“Pa ga izmerimo.”
In so srečni ter veseli, da so se tako dobro spomnili. Pa pravi Cefizelj: “A meter imate?” Butalci ne vedo, kaj je to meter in ker nimajo niti tistih naprav s seboj, ki jih poznajo, morajo osramočeno priznati, da ga nimajo.
“Kako boste pa merili, če nimate metra?” vpraša Cefizelj, ki se mu že zvijačnost v besedi suče.
Pa se tretji najpametnejši, ki je iz državne revizijske komisije, spomni:
“Nekdo bo pljunil v jamo in bomo šteli, dokler pljunek ne pade ob zidu v luknji na tla. Potem bomo isto ponovili v Butalah in tako bomo zmerili zid!”
Butalci so bili navdušeni, da je ta tako modro govoril in res je četrti, ki je bil iz družbe 2TDK, pljunil, ostali pa so šteli in so prešteli do številke tri.
Potem so se vrnili v Butale in vsa vas se je zbrala na bregu Glinščice, da bodo podporni zid merili. A ker ni bilo nobene luknje, v katero bi pljuvali, in ker bi radi imeli zid, zgrajen kvišku – kot ga imajo Tepanjci – je eden onih, ki so prišli s Štajerske, legel na zemljo in z vso močjo pljunil v zrak. Še preden so vse Butale preštele: “ena”, že mu je pljunek nazaj v oko priletel.
“Če to ni imenitno,” so rekli Butalci, “referenčni zid v Pesnici je zgrajen samo navzdol, naš bo pa in navzgor in navzdol.”
“Pa še krajši čas ga bomo gradili,” je rekel oni, ko si je pljunek iz očesa brisal.
Kako se bo zgodba končala, še ni jasno. Kajti akoravno že zdavnaj ni več Butal in Butalcev, njihovi nasledniki še kar isti most gradijo.
Te dni nekoliko trpimo zaradi akutnega pomanjkanja vpliva, ker so vsi vplivneži v Dubaju okupirani z vojno. Pa se bomo kljub temu poskušali znajti in razložiti, kako in kaj je po novem z mednarodnimi potovanji. Niso le zvezde Instagrama nasedle na brezkončnih plažah, v senci najboljšega hotela na svetu, kjer se cedita med in mleko, ter alkohol le tu in tam sramežljivo krši božje zakone. Tudi ambasadorji slovenskega blagostanja, ki so med zimskimi počitnicami, kot to poetično povedo v obrekljivih revijah, »skočili v tople kraje«, so ujeti v Dubaju. V hotelih, na letališčih, nekaj jih je celo na potniški križarki. In medtem ko se začenja evakuacija nesrečnikov, ki so preživeli nepozabne počitnice med plavanjem v turkiznem morju, si oglejmo nekaj geopolitičnih gradnikov svetovnega turizma. Najprej razmišljujočega začudi, kako malo hasnejo naše in ostale informativne oddaje. Če človek vsaj približno prisluhne dnevnim novicam, je nekako logično, da ni modro potovati v ali prek ali v bližino zalivskih držav. Seveda je nerodno, ker se večina letov v tisti smeri za nekaj ur spočije v Dubaju – ali v katerem bližnjih srednjeveških kraljestev – ker je tam gorivo poceni in duty free ugoden. Ampak kljub temu so informativne oddaje kričale o tem, kako bodo Izraelci in Američani izvedli svoje redno bombardiranje Irana, ki je postalo v zadnjih desetletjih že stalnica. Drugače povedano ... Od vsakega ameriškega predsednika se pričakuje, da vrže nekaj bomb na zibelko civilizacij. Ampak tej naši skepsi se nasproti postavijo turistični delavci, lastniki turističnih agencij, turistični vodniki in seveda zbiratelji carinskih deklaracij sami. »Kam naj sploh še gremo?« v obupu vijejo roke slovenski daljnosežni turisti, ki se odpravljajo v svet zato, da vidijo druge kraje, drugačne običaje in drugačne ljudi – ter so lahko potem z razlogom ksenofobi, ko hoče ta svet k nam. In kako prav imajo! Svet je postal neurejena šlamastika in da bi se izognili prihodnjim čarterskim poletom po načelu »ženske in otroci najprej«, poglejmo, kam se nima smisla odpravljati. Najprej odpadejo države, ki so predrage … Razne Švice, Luksemburgi in podobno. Potem odpadejo države, ki so prerevne. Razni Sudani, Centralnoafriške republike in podobno. Potem ne moremo na evropski vzhod, ker tam preži ruska nevarnost. V Centralni Aziji imajo moški brke, v Avstraliji lahko povoziš kenguruja, v Srednji Ameriki se streljajo karteli, v Južni Ameriki predsednik vihti motorko, v Severni Ameriki predsednik ujčka demenco. V zalivu je vojna, na Kitajskem so komunisti, v Vietnamu ob njih še poplave, v Indiji so povsod ljudje, na skrajnem severu in jugu je hladno. Ob ekvatorju je vroče in vlažno. Lahko bi šli na Hrvaško, ampak imajo višji standard, kot je pri nas, Bosanci so začeli v čevape mešati vegeto, Srbi pa imajo proteste. Torej je edino logično, da ostanemo doma. Ampak naše morje je mlaka, naše planine so polne Čehov, Prekmurje pa je polno holesterola. Na Štajerskem imajo problem z alkoholom, na Dolenjskem pa z industrijo. Notranjci imajo zimo tudi poleti, na Koroško pa ni mogoče z nobenim znanim prevoznim sredstvom. Izkaže se, da je najboljše, najceneje, najbolj zdravo in najbolj poučno biti v dnevni sobi. Včasih so zapečkarje, ki jih ne mikajo čudesa planeta, hecali, da potujejo s prstom po zemljevidu. Danes je metoda potovanja iz udobja lastnega doma že zelo izpopolnjena in se je približala, dosegla ali pa večkrat celo presegla izkušnjo analognega vandranja. Če se prijavite na katero družbenih omrežij, ali pa več njih, ugotovite, da je ves svet poslikan, pofilman in opremljen s komentarji. Ni ga kvadratnega metra planeta, ki ne bi bil digitaliziran in opisan. Sploh znamenitosti, ki nas kot turiste najbolj zanimajo, so predstavljene iz stoterih kotov, in o njih je napisanih na tisoče mnenj. Se pravi, da ni prav nobene potrebe, da bi svoje telo mučili s potjo do tja. Prav vse, kar vam nudi destinacija, je mogoče doživeti v miru domače dnevne sobe. Ali pa si natočite kad tople vode in v kopel vzamete prenosni računalnik … Mogoče na ta način ne boste dobili spominka v fizični obliki, se pravi magnetka za hladilnik ali keramičnega krožnička, prav tako pa ne boste dobili trebušnih težav in blažje oblike hemoroidov. Če je že vojna necivilizacijska oblika reševanja konfliktov, imamo kot postindustrijska družba tehnološke možnosti vsaj potovanja spraviti na postmoderno raven. Kdo ve; če ne bo nikjer po planetu več turistov, bodo mogoče tudi gospodarji vojne izgubili del zagona.
6 min • 03. 03. 2026
Letos se je vse pokrilo. 40 dni brez alkohola, prvi regrat in predvolilna soočenja na slovenskih televizijah. Aktivni udeleženci v slovenskem volilnem procesu imajo smolo. Namreč vsaka vas v Sloveniji ima svojo televizijo. In potem morajo po kandidatnih listah navzdol stranke delegirati oziroma dostavljati sogovornike na televizijska soočenja. Iz časa, ko je mladi Kennedy z znojem oblil Nixona, veljajo ta soočenja kot ključna za uspeh na volitvah. In svetovalci za medijsko nastopanje so se že tudi toliko udomačili na slovenskih tleh, da zdaj gledamo elokventne politike, ki vedo, kam postavljati roko in vejice, kdaj so premori smiselni in kako se naglašujejo posamezne besede ter kaj pomenijo nekatere tujke. Poznajo tudi dejstva iz zgodovine osamosvajanja ter osnovne statistične podatke o državi. In vse to na izust! Seveda pa to ne pomeni, da so televizijska soočenja kaj bolj relevantna, kot so bila včasih. Če hočete slišati resnično bistvena in kakovostna soočenja, jih morate poslušati na radiu. Kajti na radiju ni slike in ostane samo esenca izrečenega. Poskusimo primerjati televizijsko soočenje strankarskih prvakov s kuharsko oddajo na televiziji. Kot vemo, so kuharske oddaje noro priljubljene. Če se na televizijah že ne bojujejo v Ukrajini, ne predvajajo Prijateljev ali turških nadaljevank, pa zagotovo kuhajo. Ali potujejo po svetu in jedo. Kot vemo, sta pri hrani bistvena elementa okus in vonj. Se pravi, ravno ti razsežnosti hrane, ki jih televizija ni sposobna dostaviti gledalcu. Televizija dostavi samo podobo in pa vero v jedca ali v kuharja, ki zatrdi – »Mmm, kako je to dobro.« Gledalec nima za to, da je jed okusna ali da dobro diši, v skrajnem primeru, da je sploh užitna, nobenega dokaza. Pa vendar so kuharske oddaje tako zelo priljubljene, ker je podoba edino, kar sodobnega gledalca, obsedenega z zasloni, zanima. Podobno kot s kuharskimi oddajami, je s TV soočenji. Rešimo se iluzije, da se volilno telo odloča na osnovi soočenj. V bistvu jih doživljamo kot nastope, na katerih že tako ali tako vemo, kdo je naš favorit. Ne gre za odločanje na podlagi informiranja, gre za navijanje. Ne greš gledati nogometne tekme z namenom, da se boš na sredi odločil za koga boš navijal glede na dobro igro; ali boš navijal za Olimpijo, ali za Maribor, veš že dolgo pred začetkom prenosa. Enako je s soočenjem. Odstotek tistih, ki se bodo šele med soočenjem odločili, komu bodo zaupali svoj glas glede na uspešnost, artikuliranost in relevantnost nastopa, je v resnici minimalen – če pa se že odločimo ali si premislimo, to storimo zaradi podobe. Televizije se sicer po novem pohvalno trudijo s preverjanjem izrečenega, ampak to nam samo sporoča, kdo od politikov in v kolikšni meri govori resnico in kdo laže. Ampak kot smo se žalostno naučili v mednarodni pa tudi v domači politiki – laganje pa dandanašnji res ni eden od kriterijev, ki bi politikom onemogočil dostop do oblasti. Kje je torej podobnost med kuharsko oddajo in predvolilnim soočenjem na televiziji? Kot pri kuharjih televizija ne zmore prenašati vonja in okusa, tega ne zmore prenašati niti med soočenjem. Hočemo povedati, da je slovenska politična elita brez vonja in okusa. Naučeni pajaci, vsak s svojo že zdavnaj zgrajeno podobo, od agencij naučena podalpska puščobnost in umetna ter nenaravna ostra, državniška drža. Kot uradniki iz Kafkinih romanov, ki opravljajo sprejemni izpit na AGRFT. A za razumnega so lahko ta soočenja kljub vsemu povedna. Ker gostje na veliko razpredajo o tem, kaj vse imajo, kaj bodo naredili in kaj bodo spremenili, se lahko med podrobnejšim gledanjem podučimo, česa nimajo. In to je za njih nerodno, nas pa lahko skrbi. Torej; manjka jim iskrenosti, manjka jim empatije, predvsem pa trpijo za akutnim pomanjkanjem vsakega humorja. Iskre, duhá ali kakorkoli že hočete imenovati kategorijo, ki je tako za retorika kot posledično tudi za politika bistvenega pomena. Pa s tem ne mislimo na zabavljaštvo in neumerjenost tipa Trump, temveč moledujemo za vsaj majhen odmik od puščobnosti slovenskih političnih voditeljev. Ker če pogledamo galerijo slovenske politične elite zadnjih štirih desetletij, je eden večja puščoba od drugega, kar je v bolečem nasprotju s trditvami, da smo Slovenci zabaven in vesel narod. Povedano na kratko: po grenkih izkušnjah, na čelu katerih je korakal bivši predsednik republike, predsednik vlade in predsednik parlamenta v eni osebi, je čas, da se na volitvah od podob premaknemo k vsebinam.
7 min • 24. 02. 2026
Kaj je zdaj s temi Hrvati? S pomladjo se vrnejo ptice selivke, z volitvami se vrnejo Hrvati. Točni kot švicarska ura. Včasih so prihajali s piranskim zalivom, Jožkom Jorasom, ratifikacijo in ostalimi obmejnimi praksami. Letos je drugače. Letos so predvolilna tema, ker so boljši od nas. V gospodarstvu in – če lahko dodamo – v nogometu. Toliko boljši so od nas, da se gospodarstveniki selijo na Hrvaško. Kot se prej omenjene ptice selivke jeseni selijo na jug.
7 min • 17. 02. 2026
Da se vsaj nekoliko razbremenite od razburjenja zimskih športov, se na kratko vrnimo k izjavi Žana Mahniča o ustanovitvi urada za pregon. Vemo, vemo, da vam Mahnič do danes leze že iz vseh telesnih odprtin, a trdimo, da nihče v resnici ni analiziral njegove izjave. Tako smo prikrajšani za natančno védenje, kaj je jeznoriti Žan sploh povedal. Med medaljami se torej na kratko vrnimo do metanja tujcev iz države. Najprej izjava v celoti, da bo lahko analiza natančna in nepristranska. Citat: »Ustanovili bomo urad za deportacije z enim zaposlenim, dvema pomočnikoma, avtobusi in dvajsetimi policijskimi specialci. Vsi, ki so ilegalno prestopili mejo, bodo morali nazaj.« Konec citata. Kar so vsi analitiki spregledali, je seveda urad. Odkar nas je Marija Terezija z njimi zastrupila imamo Slovenci z uradi veliko veselje. Že dve stoletji jih ustanavljamo z nezmanjšanim tempom in nabralo se jih je toliko, da so postali resnično breme. Celo komunisti, zviti kujoni, ki so še bolj kot SDS sloveli po svoji učinkovitosti, se uradov niso znali znebiti, kljub temu da so ves čas svojega vladanja napovedovali vojno birokraciji. Na kratko; ženska s trajno ondulacijo in rolo omaro je ponosno upodobljena v grbu in na zastavi slovenskega uradništva in ni je sile, ki bi jo zrušil. Te dni poskuša uradništvo nadomestiti umetna inteligenca, pa slišimo, da je že obupala. In zdaj k Žanu. Napovedal je ustanovitev urada, kar je, kot smo ugotovili, za vsako novo oblast običajno. Ampak naša pozornost velja kadrovski zasedbi. »En zaposlen in dva pomočnika!« In v tem grmu tiči uradnik. Nikoli in nikdar se še ni zgodilo, da bi imel slovenski urad enega zaposlenega in dva pomočnika! Analizirajmo. En zaposlen je zagotovo šef. Brez njega ni pisarne. Dva pomočnika sta tajnica in blagajničarka. Ampak kot vemo, na uradu, ki da kaj nase, ne smeta manjkati še PR in pa sindikalni predstavnik. Tako imamo nenadoma štiri pomočnike in enega zaposlenega. Čim pa imaš takšno množico v uradu, šef potrebuje pomoč, se pravi namestnika oziroma podšefa. To bi vse še šlo, če uradniška logika ne bi bila piramidno zgrajena. Bolj se širi vrh, ustrezno se krepi tudi baza pod njim. Torej imamo nenadoma dva zaposlena, štiri pomočnike, avtobusi so bili že prej v množini, ampak policijski specialci pa se takoj povečajo na štirideset. Ampak tu se še ne konča. Predvidevamo, da bi bil urad v Ljubljani, in kot je splošno znano, je v Ljubljani nemogoče imeti urad, brez da bi v njem bilo nekaj premičnega pohištva, oziroma kadra, ki so nečaki od nekoga. Ko se v uradu zaposli nekaj teh, recimo še dva, dobimo štiri zaposlene, osem pomočnikov in osemdeset specialcev. Tako nastane že povsem spodoben urad, ki pa v teh razmerah kadrovske podhranjenosti že potrebuje strokovnega sodelavca, pravno službo, osebo za mednarodno sodelovanje in nekoga, ki ureja interno glasilo in počitniške zmogljivosti. Tako nekaj tednov po ustanovitvi urada Mahnič debelo pogleda, ko je v njegovem miselnem konstruktu zaposlenih osem ljudi, ki imajo šestnajst pomočnikov, avtobusnih šoferjev je okoli dvajset, pet uslužbencev je v avtoparku za vse te avtobuse, sto šestdeset policijskih specialcev pa je pripravljenih, da se požene v boj proti ilegalnim migrantom. Takšna bo realnost urada za deportacije in niti sam Janez Janša, ki je hodeča učinkovitost, pri tem ne more nič. Kaj šele Žan Mahnič. Gremo z analizo naprej. Imamo torej bataljon policijskih specialcev, ki se z avtobusi prevaža po deželi, akcijo pa koordinira urad s sedežem v kateri od steklenih stolpnic v prestolnici. Ampak težava je v tem, da prostoživečih ilegalnih migrantov v Sloveniji ni. Hočemo povedati, da ima ameriški urad, ki je vzornik našemu prihodnjemu, dosti bolj zahtevno delo. Tam se ilegalni migranti skušajo infiltrirati v družbo. Delajo za majhen denar, otroke pošiljajo v šolo, plačujejo davke in se nasploh obnašajo kot normalni državljani. Zato mora ameriški urad delati izjemno natančno, kdaj pa kdaj koga ustreliti, da splaši ostale – pač po modelu »Puška poči, ena pade, koliko jih še sedi?« Pri nas pa urad tega ne bo delal, ker so naši ilegalni migranti povsem drugačni od ameriških. Hočemo povedati, da ne letajo okoli po gozdovih, niti ne zalivajo naših vrtov, niti ne čistijo bazenov ali delajo v skladiščih. Naši ilegalni migranti najprej nimajo nobenega interesa ostati v Sloveniji (za kar bo v uradu skrbel oddelek za etiko ilegalnih migrantov), temveč se poskušajo čimprej odpraviti naprej. Tisti, ki se pri nas zataknejo, pa pohlevno čakajo v migrantskih centrih in se ga kdaj pa kdaj napijejo. Ter se tako poskušajo zliti z okolico. Torej; ko bo urad izdal odločbo za deportacijo, se bo sto šestdeset policijskih specialcev pripeljalo pred oni dom na Notranjskem, pospremilo nesrečneža v špalirju mitraljezov na avtobus in ga slavnostno vrnilo na Hrvaško. Mahnič pa se bo pri tem strogo in učinkovito držal. Pa še k zadnjemu poglavju analize … Ko so celo pri SDS-u ugotovili, da so tokrat brcnili v temo, so se rešili s pojasnilom, da mi ne bomo deportirali ilegalnih migrantov kot Američani, ki jih mečejo iz države po znamenitem modelu »Dead or Alive«, temveč bomo to počeli po danskem modelu. Danski model je jasno mnogo bolj human, ker je danska domovina Vikingov, čajnega peciva, lego kock in lepih manir. A nihče se v resnici ni vprašal, kako je videti danski model deportacije ... Torej; če si tam ilegalni migrant, te Danci začopatijo in vržejo iz države. In med procesom ponavljajo: »Tak!« in »Tak!« Kar pomeni prosim in hvala …
8 min • 10. 02. 2026
Brezskrbni časi zbijanja šal so minili. Po internih zakonih se mora v času predvolilne kampanje tudi naša oddaja transformirati v odgovorno družbenopolitično glasilo nepotvorjenih informacij. Tako suhoparno preglejmo dogodke preteklih dni.
7 min • 03. 02. 2026
