Vzpon skrajne desnice v Evropi je dejstvo. Čeprav lahko ugotavljamo splošne vzroke, ki so sprožili renesanso nacionalnih emocij, ne gre spregledati tudi posebnosti posameznih okolij.
Lahko neofašistično gibanje v Italiji enačimo z nemško Pegido? Koliko imajo ti ideološki tokovi skupnega s skupinami iz vzhodne Evrope, kjer nekateri predvsem Ukrajini pripisujejo “nacistični” značaj? Se soočamo z že videnim ali pa smo priče novim interpretacijam, ki jih moramo predvsem razumeti, da se lahko do njih ustrezno opredeljujemo?
"Nacističnost" nacizma in "fašističnost" fašizma v 21. stoletju
Vzpon skrajne desnice v Evropi je dejstvo. Čeprav lahko ugotavljamo splošne vzroke, ki so sprožili renesanso nacionalnih emocij, ne gre spregledati tudi posebnosti posameznih okolij.
Tako smo bili v Gorici nedavno priče neofašističnemu pohodu, nekateri se ob pogledu na zborovanja Pegide v Nemčiji zdrznejo ob misli na izročila tretjega rajha, v Rusiji pa je videti, kot da se je druga svetovna vojna končala včeraj. Nov boj proti fašizmu naj bi potekal v Ukrajini.
“O tem, kaj je fašizem ali nacizem, se veliko pogovarjamo, vemo pa pravzaprav zelo malo!” – dr. Mitja Žagar, Inštitut za narodnostna vprašanja
Na to je opozorila tudi docentka dr. Maruša Pušnik s Fakultete za družbene vede: “V naših raziskavah smo veliko preučevali, koliko otroci pravzaprav vedo o zgodovini, denimo, kaj je sploh antisemitizem bil. Ugotovili smo recimo to, da polovica gimnazijcev ni vedela, kaj je to holokavst.”
Kako pa se z neonacizmom in nacionalizmom spopadajo v Nemčiji, ki jo je zgodovina s tem najbolj zaznamovala?
Večji izziv o razmišljanju o pojavnih oblikah neofašizma in neonacizma pa je danes vzhodna Evropa. V pogledu nacionalizma morda najbolj izstopajo baltske države in predvsem Ukrajina. Litva je trenutno ena izmed najbolj zvestih zaveznic Ukrajine in se glasno zavzema za sankcije proti Rusiji. Zadnjih nekaj let tam ne praznujejo dneva zmage, saj pravijo, da 9. maja 1945 niso zmagali, ampak so bili okupirani.
“Menim, da smo v Ukrajini priče graditvi nacionalne identitete in v tem ne vidim toliko nacionalizma. Ker pa je tam vojna, so opazni tudi protiruski občutki. Mediji izrabljajo koncept nacionalizma v svoje namene. Ruski mediji predvsem svojim državljanom dogajanje v Ukrajini prikazujejo kot posledico vzpona nacizma, fašizma in tako upravičujejo uporabo sile v Ukrajini.” – Marius Ulozas, litovski politični komentator
Podobno kot v Litvi domoljubje razumejo tudi v Ukrajini, ki pa je seveda v neprimerno težjem položaju kot njene baltske sosede. V Ukrajini to, kar se je dogajalo v zadnjem letu in pol, razumejo kot oblikovanje enotne ukrajinske nacije, ki je potekalo pod zunanjim pritiskom Rusije in njenih interesov.
“Ukrajinski nacionalizem se je zmeraj končal pri geslih in poskusih najti svojo nišo, s teatraliziranimi javnimi prireditvami, shodi, z ognjem, trizobi, z rekonstrukcijo vojaških dogodkov za tiste, ki jim je to všeč.” – Andrej Kurkov, ukrajinski pisatelj
Zelo pomembno pa je tudi, kaj nam sporočajo mediji.
“Poudarjam, da moramo biti zelo previdni pri sklepanju glede nečesa, kar vidimo na televiziji in slišimo na radiu. Zelo velikokrat gre le za del informacijske vojne,” opozarja Marius Ulozas.
