Leta 1870 so odprli gorenjsko progo, ki so jo takrat imenovali Rudolfova železnica in je v 102 kilometrih tirov potekala od Šiške do Trbiža. Pozneje so progo povezali tudi z ljubljanskim kolodvorom in za obisk gorenjskih krajev, romanje na Brezje ali v Planico je bil vlak za mnoge edino prevozno sredstvo. V času skokov v Planici so tja vozili izredni vlaki, tudi do sedem na dan. Na tiste čase in na zgodovino gorenjske železnice so se spomnili upokojeni strojevodja Vinko Šumi, ljubitelj železnice Marko Kham in nekdanji smučarski skakalec Jože Šlibar.

Mlajši, ki se peljejo po kolesarski stezi od Mojstrane do Rateč in Trbiža, verjetno niti ne pomislijo, da je bila to nekoč železniška trasa

"Tako je naneslo, da sem 31. marca 1966 peljal zadnji dopoldanski vlak v Planico, z odhodom z Jesenic ob 6.21 in prihodom v Planico ob 7.10, z lokomotivo vrste 17-072. Potem sta peljala še dva, in to je bil konec vožnje vlaka po Zgornjesavski dolini. Ko sem bil na lokomotivi, sem premišljeval, ali je res to, da jutri ob takem času na planiški progi in na postaji Planica ne bo več stal vlak." – upokojeni strojevodja Vinko Šumi

Leta 1870 so odprli gorenjsko progo, ki so jo takrat imenovali Rudolfova železnica in je v 102 kilometrih tirov potekala od Šiške do Trbiža. Pozneje so progo povezali tudi z ljubljanskim kolodvorom. Za obisk gorenjskih krajev, romanje na Brezje ali v Planico je bil vlak za mnoge edino prevozno sredstvo. V času skokov v Planici so tja vozili izredni vlaki, tudi do sedem na dan. Na tiste čase in na zgodovino gorenjske železnice so se spomnili upokojeni strojevodja Vinko Šumi, ljubitelj železnice Marko Kham in nekdanji smučarski skakalec Jože Šlibar.

Veronika Gnezda