Iskanje
V Ljubljani se je lansko jesen mudil Marc-Antoine Mathieu, striparski mojster svetlobe in sence, ki z vsako knjigo prestopa meje risarskega žanra. Rad se igra s striparskimi kodeksi, v svojih avtorskih zgodbah na zelo poseben način odseva svet, zavest, misel in pogled sodobnega človeka. Risoroman je poleg grafičnega dizajna in scenografije njegova velika ustvarjalna strast.
Marc-Antoine Mathieu, striparski mojster svetlobe in sence
V Ljubljani se je lansko jesen mudil Marc-Antoine Mathieu, striparski mojster svetlobe in sence, ki z vsako knjigo prestopa meje risarskega žanra. Rad se igra s striparskimi kodeksi, v svojih avtorskih zgodbah na zelo poseben način odseva svet, zavest, misel in pogled sodobnega človeka. Risoroman je poleg grafičnega dizajna in scenografije njegova velika ustvarjalna strast.
“S črno-belo tehniko sem začel že pri 14 letih. Zakaj? Pravzaprav je to nastalo intuitivno, kajti, ko govorimo o črno beli tehniki, govorimo o radikalni tehniki. Na njej me nekaj privlači, ne znam točno razložiti kaj … Vendar sem sčasoma dojel, da je črno bela tehnika najboljši način, kako povedati zgodbo, ker je tu povezava med stripom in literaturo in bralcu omogoča, da razbira lastne barve.”
Študiral je na Visoki šoli za upodabljajoče umetnosti v Angersu, kjer danes tudi živi in ustvarja. Leta 1987 je skupaj z bratom izdal svoj prvi album Paris-Mâcon. Dve leti pozneje je začel ustvarjati večkrat nagrajeno črno-belo serijo o uslužbencu Ministrstva za humor Juliusu Corentinu Acquefacquesu, ki je izšla v šestih knjigah.
V vseh njegovih delih so sledi Kafke, Borgesa, astrofizika Huberta Reevsa ter atmosfera z filmov Davida Lyncha.
Otto, uzrti človek, v prevodu Katje Šaponić, je prvo Mathieujevo delo, ki ga lahko beremo v slovenskem jeziku. Gre za nenavadna zgodba o človeku, ki je na podstrešju svojih staršev našel zaboj z natančnim kronološkim zapisom svojega odraščanja. Knjiga je neverjetna sinteza celotnega Mathieujevega ustvarjanja, zgodbo povezuje tako filozofsko kot znanstveno: “Kako majhen, smešen in nepomemben je človek, vpet v silnice vesolja.”
“Če govorimo o risoromanu imam raje izraz grafična literatura, kajti strip je danes tako razvejan, tako raznolik, da lahko govorimo o literaturi. Seveda sem tudi jaz začel s klasičnim stripom, potem pa sem raziskoval, eksperimentiral, se učil in se ga lotil drugače. Študij me je vodil skozi umetnost in lastno umetniško prakso. In to je v bistvu vseživljenjsko učenje.”
V Ljubljani se je lansko jesen mudil Marc-Antoine Mathieu, striparski mojster svetlobe in sence, ki z vsako knjigo prestopa meje risarskega žanra. Rad se igra s striparskimi kodeksi, v svojih avtorskih zgodbah na zelo poseben način odseva svet, zavest, misel in pogled sodobnega človeka. Risoroman je poleg grafičnega dizajna in scenografije njegova velika ustvarjalna strast.
Marc-Antoine Mathieu, striparski mojster svetlobe in sence
V Ljubljani se je lansko jesen mudil Marc-Antoine Mathieu, striparski mojster svetlobe in sence, ki z vsako knjigo prestopa meje risarskega žanra. Rad se igra s striparskimi kodeksi, v svojih avtorskih zgodbah na zelo poseben način odseva svet, zavest, misel in pogled sodobnega človeka. Risoroman je poleg grafičnega dizajna in scenografije njegova velika ustvarjalna strast.
“S črno-belo tehniko sem začel že pri 14 letih. Zakaj? Pravzaprav je to nastalo intuitivno, kajti, ko govorimo o črno beli tehniki, govorimo o radikalni tehniki. Na njej me nekaj privlači, ne znam točno razložiti kaj … Vendar sem sčasoma dojel, da je črno bela tehnika najboljši način, kako povedati zgodbo, ker je tu povezava med stripom in literaturo in bralcu omogoča, da razbira lastne barve.”
Študiral je na Visoki šoli za upodabljajoče umetnosti v Angersu, kjer danes tudi živi in ustvarja. Leta 1987 je skupaj z bratom izdal svoj prvi album Paris-Mâcon. Dve leti pozneje je začel ustvarjati večkrat nagrajeno črno-belo serijo o uslužbencu Ministrstva za humor Juliusu Corentinu Acquefacquesu, ki je izšla v šestih knjigah.
V vseh njegovih delih so sledi Kafke, Borgesa, astrofizika Huberta Reevsa ter atmosfera z filmov Davida Lyncha.
Otto, uzrti človek, v prevodu Katje Šaponić, je prvo Mathieujevo delo, ki ga lahko beremo v slovenskem jeziku. Gre za nenavadna zgodba o človeku, ki je na podstrešju svojih staršev našel zaboj z natančnim kronološkim zapisom svojega odraščanja. Knjiga je neverjetna sinteza celotnega Mathieujevega ustvarjanja, zgodbo povezuje tako filozofsko kot znanstveno: “Kako majhen, smešen in nepomemben je človek, vpet v silnice vesolja.”
“Če govorimo o risoromanu imam raje izraz grafična literatura, kajti strip je danes tako razvejan, tako raznolik, da lahko govorimo o literaturi. Seveda sem tudi jaz začel s klasičnim stripom, potem pa sem raziskoval, eksperimentiral, se učil in se ga lotil drugače. Študij me je vodil skozi umetnost in lastno umetniško prakso. In to je v bistvu vseživljenjsko učenje.”
V Sloveniji imamo kar nekaj frančiškanskih knjižnic. Znamenita, poimenovana po jezikoslovcu patru Stanislavu Škrabcu, je na Kostanjevici nad Novo Gorico, malo manjša je v Nazarjah v Savinjski dolini, frančiškanski knjižnici sta tudi v Kopru in Novem mestu. Najstarejšo pa imamo v Ljubljani, v Frančiškanskem samostanu, poleg ene bolj obiskanih ljubljanskih cerkva, ki stoji na Prešernovem trgu. Zanjo so še pred leti večkrat rekli, da gre za najbogatejšo samostansko knjižnico na Slovenskem, a žal tudi najslabše urejeno. A po prenovi je drugače, knjižnica je zasijala v svoji bogatosti in konec lanskega leta odprla vrata tudi za javnost. Čeprav gre za samostansko knjižnico, ki velja tudi za našo najstarejšo knjižnično ustanovo, pa v skoraj 800-letni zgodovini ni hranila le teoloških knjig, ampak tudi knjige o obrti, zdravstvu in drugih znanostih z namenom, da bi služila ljudem. Ena dragocenejših knjig je druga izdaja Kopernikovega dela O revolucijah nebesnih sfer. O knjižnici, ob kateri je tudi muzej in pinakoteka, zbirka umetniških slik, nam je več povedal brat Jan Dominik Bogataj, arhivar, samostanski in provincialni knjižničar ter raziskovalec na Teološki fakulteti.
15 min • 25. 12. 2024
