Iskanje
26 min • 08. 02. 2018
Ivan Cankar je nekoč na vprašanje: “Kdo je večji, Tolstoj ali Cankar?” odgovoril: “Tolstoj je Tolstoj, Cankar je pa Cankar.” Že pisateljeva mati Neža je v Ivanu odkrila velik umetniški talent, ki je bil za časa njegovega življenja velikokrat prizadet zaradi uničujočih kritik njegovih del. Število občudovalcev njegove besede pa je rastlo in ob njegovi smrti, ko so se od njega poslovile velike množice ljudi, je bil na splošno že priznan kot največji nacionalni pisatelj.
Tudi kanonizacija Franceta Prešerna za nacionalnega pesnika se je v praksi začela predvsem po njegovi smrti. Leta 1866 ga je Stritar v predgovoru nove izdaje Prešernovih pesmi postavil na raven, na kateri je bil Shakespeare za Angleže, Racine za Francoze. Postavil ga je v galerijo evropskih nacionalnih pesnikov. Prešeren tudi zares v svojem času ni imel resne konkurence, in čeprav je bil kandidat za slavnega moža, ki ga bomo slavili zato, da bomo slavili svojo preteklost in v ljudeh utrjevali nacionalno zavest, tudi Vodnik, je njegovo mesto zasedel Prešeren.
O tem, kdaj sta dva velika umetnika postala naša največja, nacionalna, bomo govorili z literarnim zgodovinarjem in teoretikom dr. Marijanom Dovićem ter literarno zgodovinarko dr. Ireno Avsenik Nabergoj.
Zakaj je Prešeren naš največji pesnik in Cankar naš največji pisatelj?
Ivan Cankar je nekoč na vprašanje: “Kdo je večji, Tolstoj ali Cankar?” odgovoril: “Tolstoj je Tolstoj, Cankar je pa Cankar.” Že pisateljeva mati Neža je v Ivanu odkrila velik umetniški talent, ki je bil za časa njegovega življenja velikokrat prizadet zaradi uničujočih kritik njegovih del. Število občudovalcev njegove besede pa je rastlo in ob njegovi smrti, ko so se od njega poslovile velike množice ljudi, je bil na splošno že priznan kot največji nacionalni pisatelj.
Tudi kanonizacija Franceta Prešerna za nacionalnega pesnika se je v praksi začela predvsem po njegovi smrti. Leta 1866 ga je Stritar v predgovoru nove izdaje Prešernovih pesmi postavil na raven, na kateri je bil Shakespeare za Angleže, Racine za Francoze. Postavil ga je v galerijo evropskih nacionalnih pesnikov. Prešeren tudi zares v svojem času ni imel resne konkurence, in čeprav je bil kandidat za slavnega moža, ki ga bomo slavili zato, da bomo slavili svojo preteklost in v ljudeh utrjevali nacionalno zavest, tudi Vodnik, je njegovo mesto zasedel Prešeren.
O tem, kdaj sta dva velika umetnika postala naša največja, nacionalna, bomo govorili z literarnim zgodovinarjem in teoretikom dr. Marijanom Dovićem ter literarno zgodovinarko dr. Ireno Avsenik Nabergoj.
Ivan Cankar je nekoč na vprašanje: “Kdo je večji, Tolstoj ali Cankar?” odgovoril: “Tolstoj je Tolstoj, Cankar je pa Cankar.” Že pisateljeva mati Neža je v Ivanu odkrila velik umetniški talent, ki je bil za časa njegovega življenja velikokrat prizadet zaradi uničujočih kritik njegovih del. Število občudovalcev njegove besede pa je rastlo in ob njegovi smrti, ko so se od njega poslovile velike množice ljudi, je bil na splošno že priznan kot največji nacionalni pisatelj.
Tudi kanonizacija Franceta Prešerna za nacionalnega pesnika se je v praksi začela predvsem po njegovi smrti. Leta 1866 ga je Stritar v predgovoru nove izdaje Prešernovih pesmi postavil na raven, na kateri je bil Shakespeare za Angleže, Racine za Francoze. Postavil ga je v galerijo evropskih nacionalnih pesnikov. Prešeren tudi zares v svojem času ni imel resne konkurence, in čeprav je bil kandidat za slavnega moža, ki ga bomo slavili zato, da bomo slavili svojo preteklost in v ljudeh utrjevali nacionalno zavest, tudi Vodnik, je njegovo mesto zasedel Prešeren.
O tem, kdaj sta dva velika umetnika postala naša največja, nacionalna, bomo govorili z literarnim zgodovinarjem in teoretikom dr. Marijanom Dovićem ter literarno zgodovinarko dr. Ireno Avsenik Nabergoj.
Zakaj je Prešeren naš največji pesnik in Cankar naš največji pisatelj?
Ivan Cankar je nekoč na vprašanje: “Kdo je večji, Tolstoj ali Cankar?” odgovoril: “Tolstoj je Tolstoj, Cankar je pa Cankar.” Že pisateljeva mati Neža je v Ivanu odkrila velik umetniški talent, ki je bil za časa njegovega življenja velikokrat prizadet zaradi uničujočih kritik njegovih del. Število občudovalcev njegove besede pa je rastlo in ob njegovi smrti, ko so se od njega poslovile velike množice ljudi, je bil na splošno že priznan kot največji nacionalni pisatelj.
Tudi kanonizacija Franceta Prešerna za nacionalnega pesnika se je v praksi začela predvsem po njegovi smrti. Leta 1866 ga je Stritar v predgovoru nove izdaje Prešernovih pesmi postavil na raven, na kateri je bil Shakespeare za Angleže, Racine za Francoze. Postavil ga je v galerijo evropskih nacionalnih pesnikov. Prešeren tudi zares v svojem času ni imel resne konkurence, in čeprav je bil kandidat za slavnega moža, ki ga bomo slavili zato, da bomo slavili svojo preteklost in v ljudeh utrjevali nacionalno zavest, tudi Vodnik, je njegovo mesto zasedel Prešeren.
O tem, kdaj sta dva velika umetnika postala naša največja, nacionalna, bomo govorili z literarnim zgodovinarjem in teoretikom dr. Marijanom Dovićem ter literarno zgodovinarko dr. Ireno Avsenik Nabergoj.
V Sloveniji imamo kar nekaj frančiškanskih knjižnic. Znamenita, poimenovana po jezikoslovcu patru Stanislavu Škrabcu, je na Kostanjevici nad Novo Gorico, malo manjša je v Nazarjah v Savinjski dolini, frančiškanski knjižnici sta tudi v Kopru in Novem mestu. Najstarejšo pa imamo v Ljubljani, v Frančiškanskem samostanu, poleg ene bolj obiskanih ljubljanskih cerkva, ki stoji na Prešernovem trgu. Zanjo so še pred leti večkrat rekli, da gre za najbogatejšo samostansko knjižnico na Slovenskem, a žal tudi najslabše urejeno. A po prenovi je drugače, knjižnica je zasijala v svoji bogatosti in konec lanskega leta odprla vrata tudi za javnost. Čeprav gre za samostansko knjižnico, ki velja tudi za našo najstarejšo knjižnično ustanovo, pa v skoraj 800-letni zgodovini ni hranila le teoloških knjig, ampak tudi knjige o obrti, zdravstvu in drugih znanostih z namenom, da bi služila ljudem. Ena dragocenejših knjig je druga izdaja Kopernikovega dela O revolucijah nebesnih sfer. O knjižnici, ob kateri je tudi muzej in pinakoteka, zbirka umetniških slik, nam je več povedal brat Jan Dominik Bogataj, arhivar, samostanski in provincialni knjižničar ter raziskovalec na Teološki fakulteti.
15 min • 25. 12. 2024
