Več kot sedemdeset let po 2. svetovni vojni smo se na vodenem nočnem ogledu Narodne in univerzitetne knjižnice odpravili po poteh ilegalnih prenočevalcev.

Več kot sedemdeset let po 2. svetovni vojni smo se na vodenem nočnem ogledu Narodne in univerzitetne knjižnice odpravili po poteh ilegalnih prenočevalcev

Z ogledom so pobudniki vodenja želeli pokazati, kako je v letih, ki so bila ključna za njen razvoj, knjižnica izgledala odznotraj. V času druge svetovne vojne, v času ko se je preselila na Turjaško ulico, ko je končno dobila prostor, da je lahko zadihala in je imela ključno vlogo pri ohranjanju zelo pomembnega dela slovenske narodne zgodovine.

“To je gradivo, ki se je ilegalno tiskalo med 2. svetovno vojno in bi se zelo verjetno uničilo, če ne bi bilo zelo organiziranega in tveganega prizadevanja knjižničarjev, da ga ohranijo.”Žiga Cerkvenik, organizator Ilegalnega nočnega obiska NUK-a

V knjižnico pa so prihajali tudi živi ilegalci. Za njihove potrebe so v knjižnici  ustanovili “Luknjo”. Bila je v četrtem nadstropju, vanjo se je dalo priti le z lestvijo, loputa pa je bila neznanim očem nevidna. Ker je bil prostor nizek, so morali v njej ležati, v glavnem pa je gostila najbolj izpostavljene člane OF-a, ki so se skrivali pred oblastmi. V tistih časih so se spletle številne čudovite in pa tudi tragične zgodbe. Protagonista ene izmed takih sta slovenski pesnik Karel Destovnik – Kajuh in njegova ljubezen Silva Ponikvar.

“Kajuh je kot ilegalec živel pri njeni družini, šele nedavno odkrita pisma pa so razkrila, da je bila tudi ona članica OF in je v Ljubljani pozneje preživljala zaporno kazen. Izvedeli smo tudi, da je v zaporu nosila njegovega otroka, ki pa ga je zaradi grozovitega mučenja izgubila.” – magister Marijan Rupert, vodja zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov.

 

Matevž Polajnar