Dve zaporedni gledališki premieri, angažirana je pri novem filmu Igorja Šterka. Po zmagi filmskega prvenca Prasica, slabšalni izraz za žensko na letošnjem Festivalu filma Portorož je prejela vesno za najboljši celovečerni film. Čakala jo je še mednardona filmska pot, tudi ljubljanski LIFFe. Tijana Zinajić je gledališka in filmska režiserka, ki je nedavno v novogoriškem gledališču režirala tragikomično igro Tridesetlenice, avtoric besedila Eve Mahkovic in Tereze Gregorič.
Z vesno nagrajena režiserka Tijana Zinajić o premieri tragikomične igre Tridesetletnice, zataknjenosti v enem obdobju ter stiskah nekoč in danes
Dve zaporedni gledališki premieri, angažirana je pri novem filmu Igorja Šterka. Po zmagi filmskega prvenca Prasica, slabšalni izraz za žensko na letošnjem Festivalu filma Portorož je prejela vesno za najboljši celovečerni film. Čakala jo je še mednarodna filmska pot, tudi ljubljanski LIFFe. Tijana Zinajić je gledališka in filmska režiserka, ki je nedavno v novogoriškem gledališču režirala tragikomično igro Tridesetlenice avtoric besedila Eve Mahkovic in Tereze Gregorič.
"Ne vem, ali sem se zataknila v enem obdobju, pa ne znam čisto dobro čustveno odrasti, ali so mi spet te teme zanimive zaradi mojih sinov, ki so zdaj od pubertete do dvajsetletnikov. Znova me zanimajo nove generacije, kaj se z njimi dogaja. Ali zdaj lažje definiram ta občutja kot takrat, ko sem bila sama toliko stara? Zdaj sem lahko bolj iskrena kot v svoji stiski tridesetih."
Gledališka igra pripoveduje zgodbo treh mladih izobraženih deklet, ki se znajdejo pred raznimi odločitvami. Nenadoma svet, o katerem so sanjarile po študiju, ni več takšen, kot so si ga predstavljale. Kakšna pa je generacija tridesetletnikov danes?
"Mislim, da so bile tudi naše stiske podobne njihovim. Se pa vse manifestira na druge načine, ker se svet in izrazna sredstva spreminjajo. Edina razlika je mogoče ta, da se stiske časovno zamikajo. Ko sem bila jaz stara trideset, sem bila že tretjič noseča."
Kot pove režiserka, je predstava nekje med Evrovizijo in MTV-jem, med Blondinko s Harvarda, malo se dotakne filma Prasica, slabšalni izraz za žensko.
"Mogoče se znajdeš tam, kjer si želel biti, ampak ugotoviš, da to ni to. Potem je tu strah, občutek imaš, da si prestar, da boš kar koli spreminjal. Še trideset let pozneje lahko stvari še vedno obrneš na glavo."
Tisti, ki sodelujejo s Tijano Zinajić, velikokrat omenjajo njeno empatijo. Kako se lahko ustvarja ta sinergija med režiserko in igralci?
"Če ponudiš ljudem neko potrditev, jih sprejmeš, lažje dajo več od sebe. Ne gre za preračunljivo sprejemanje, ampak se mi vedno zdi dobro razumeti to različnost."
