Te dni minevata dve desetletji, odkar je plaz Stože nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil ogromno škode in pod seboj pokopal sedem domačinov. Ena najhujših naravnih nesreč na Slovenskem v zadnjih nekaj sto letih je bila preizkušnja na številnih področjih, kot že velikokrat pa se je tudi takrat pokazala človeška solidarnost. Po 20 letih so spomini še vedno živi, a domačini raje kot v preteklost zrejo v prihodnost.

Te dni minevata dve desetletji, odkar je zemeljski plaz nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil veliko škode in pod seboj pokopal sedem domačinov

Te dni minevata dve desetletji, odkar je plaz Stože nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil ogromno škode in pod seboj pokopal sedem domačinov. Ena najhujših naravnih nesreč na Slovenskem v zadnjih nekaj sto letih je bila preizkušnja na številnih področjih, kot že velikokrat pa se je tudi takrat pokazala človeška solidarnost. Po 20 letih so spomini še vedno živi, a domačini raje kot v preteklost zrejo v prihodnost.

Te dni je bilo vreme v Logu pod Mangartom popolno nasprotje tistemu novembra leta 2000. Okoli 11. ure je sonce pokukalo izza Rombona in obsijalo dolino, ki jo objema 15 dvatisočakov – Mangart, Jalovec, Jerebica in drugi. Spokojen mir, ki ga sem in tja prekineta le zvok motorne žage in traktorja marljivih domačinov. Povsem drugačna je bila slika pred dvema desetletjema. Poleti so predvsem južno in vzhodno Slovenijo zajele suše, primanjkovalo je pitne vode in se vnelo več kot 5000 požarov, je pa narava jeseni udarila na drugem koncu. Oktobra in novembra so v Posočju nastopile najhujše padavine v zadnjem stoletju. Gmota se je prvič utrgala prav na današnji dan, drugi, tragični plaz pa je v dolino zgrmel 17. novembra nekaj minut čez polnoč. Še preden so iz opazovalnic sporočili, kaj se dogaja, je bilo prepozno. Blatni tok, pomešan s kamenjem in drevjem, je prihrumel s silovito hitrostjo 30 km/h. V dolino je prigrmelo milijon in pol kubičnih metrov materiala in povzročilo pravo razdejanje. Večina domačinov je prejšnjo noč poiskala varno prenočišče, naslednjo pa so – kljub drugačnim navodilom – nekateri v ogroženih hišah ostali v svojih domovih, kar je bilo zanje usodno. Med njimi sta bila tudi Viktor in Marija, oče in mama Igorja Černute, ki se je slabe pol ure prej odpravil proti Bovcu.

"Dvajset let je dolga doba, spomin je pa še vedno živ, kot da bi bilo včeraj. Slišali smo se 20 minut pred plazom. To je bil zadnji pogovor z mamo. Moje zadnje besede so bile spodbudne, naj gre na varno, ampak ni poslušala … Glede na to, da je nikoli nismo našli, je bila takrat verjetno zunaj. Vsaka stvar prinese slabe in dobre stvari. Dobre so, da smo dobili čistilno, nov vodovod in vse, za kar bi se morali sami boriti še 20, 30 let, je prinesel plaz. Dolina se je iz prepoznavnosti po plazu obrnila v prepoznavnost po turizmu." – Igor Černuta, danes predsednik Krajevne skupnosti Log pod Mangartom, je v plazu izgubil starše.

Zjutraj si zaradi megle razmer na več kot 20 hektarjev velikem plazišču niso mogli ogledati s helikopterjem. Plaz Stože je porušil šest hiš in gospodarskih poslopij, poškodoval še 23 drugih, odnesel mostove, del ceste in s tem pomembno povezavo s Predelom in italijansko stranjo, električne in telefonske napeljave, kmetijska zemljišča in gozdove, a najhuje – pod seboj je pokopal sedem domačinov: poleg že omenjenega Viktorja in Marije še najmlajšo, 36-letno Zlatico, Marjana, Antonijo - Tončko, Ido in Elizabeto - Lizo, ki je ravno praznovala 96 let. Nečakinja Breda, ki sicer že 40 let živi v Novi Gorici, se je živo spominja: "Vsakokrat ko pridem domov, mislim, da bom videla teto dol v tisti stavbi. Obujati take spomine je žalostnoTo je moj dom. Tudi če sem šla proč, se počutim tu doma."

Tudi strokovnjaki so po dogodku skušali najti razlage. Nekateri menijo, da so k nesrečnemu razpletu pripomogli tudi potresni sunki, ki so Posočje stresli 14. novembra. Aleš Horvat, vodja ekspertne skupine za področje hidrotehnike in hudourništva, je takrat povedal:

"Prvo so geološke razmere, drugo huda namočenost, tretje posledice potresov in premikov, zelo neugodna kombinacija. Zajedal je globinsko, obremenil naprej – videti je tako, kot bi se odprla nova dolina."

A domačini danes ne pogledujejo proti Mangartu v strahu. Življenje se je v tisti sekundi resda ustavilo, a potem tudi hitro steklo naprej, poudarja Domen Černuta:

"Ne moremo živeti vedno s to mislijo na plaz, z zanko okrog vratu in kdaj se bo to zategnilo. Življenje je teklo naprej. Naredili so se hiše, infrastruktura, alarmni sistem, razbijač drobirskega toka, vas je narejena, kot je treba. Problem je pa drugi – demografski, tako kot povsod."

Od leta 2000 se je število ljudi s 140 zmanjšalo na 90 ljudi, ki tu živijo stalno in priložnost zdaj vidijo predvsem v turizmu. Skupaj s kočo na mangartskem sedlu imajo na voljo približno 170 turističnih postelj. Center doživetij, pozimi Razvojna zadruga Mangart ureja manjše družinsko smučišče in tekaške proge, številne zgodovinske zanimivosti, kot je Štoln – predor z rudnikom v Rajblu, poleti so možnosti – tudi z novo Julijano Trail, ki gre skozi vas – neomejene. "Midva sva videla priložnost, da ostaneva na podeželju. To je privilegij, to ni sila razmer. Zdaj živimo tu enajst let, uredila sva apartmaje, prva leta smo leta polepšali nonotu. Ni bolj idealnega kraja za vzgojo otrok, ob koncih tedna gremo v hribe in sploh se ne počutim, da bi bili prikrajšani ali daleč od nečesa," pove Urška Mlekuž Vončina. Povedo pa domačini, da je še nekaj mladih družin, ki bi se rade preselile, a zemljišča ali hiše ni enostavno dobiti, saj se velikokrat proda za počitniško hišo – tako Slovencem kot tudi tujcem.

Vrnimo se v leto 2000. Škodo po plazu so ocenili na 31,7 milijona evrov. Državni zbor je po hitrem postopku 21. decembra sprejel interventni zakon. Plaz je udaril le dve leti po velikonočnem potresu, zato so sanacijo prepustili takrat ustanovljeni državni tehnični pisarni, ki jo je vodil Stanislav Beguš.

"Država se je sorazmerno hitro odločila. Že prej smo imeli predvideno, da bomo obnovil 23 objektov, po plazu pa so prišli novi objekti – 16 oz. eno nadomestno stanovanje v Bovcu. Najprej je bilo treba dobiti primerno in varno lokacijo, zgraditi vso pripadajočo infrastrukturo s čistilno napravo in preostalim. Prve štiri objekte smo končali leta 2003, počasi smo preostalo končevali do leta 2009. Sanacijo mostu čez Predelico, razbijač murastega toka, monitoring, alarmni sistem je prevzela država, Ministrstvo za okolje."

Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor je država za odpravo posledic, alarmni sistem in druge ukrepe po plazu Stože namenila 26,4 milijona evrov, za dokončanje vseh nalog – med drugim jih čakata še dve brvi čez Koritnico ter dokončna ureditev plazišča in  Mangartske planine – jih bo potrebovala še pet, saj se je z gospodarsko krizo po letu 2010 obseg denarja za sanacijo plazov bistveno zmanjšal. Ne pozabi pa tudi Stanislav Beguš poudariti solidarnosti ljudi, ki so ob tej tragični nesreči stopili skupaj in zbrali za skoraj pol milijona evrov. Takole je v dneh po plazu našemu novinarju Ediju Proštu pripovedoval Žarko Mlekuž: "Prihaja zelo veliko pomoči, solidarnost je izjemna. Pomagali si bomo med sabo. Mislim, da je ta vaška skupnost zdrava. Kar je zelo pomembno, ta vas nikoli ni bila zaprta. Je pomembna povezava z Italijo in Koroško, pomembne so zgodovinske povezave."

In tako je še danes, le da so zdaj te povezave okrepili turisti. Prav na dan, ko sem obiskala Log pod Mangartom, je nad njim tako kot takrat krožil helikopter. Le da si tokrat niso ogledovali plazišča, temveč menda spet snemajo oglase. Predvsem avtomobilska podjetja večkrat kot kuliso izberejo prav mangartsko cesto, priljubljeno med pohodniki, motoristi in kolesarji – mimogrede, na tradicionalnem vzponu na Mangartsko sedlo je avgusta 2012 zmagal – ja, prav ste uganili – Primož Roglič.

Log pod Mangartom, 17. 11. 2000:

 

Foto: BoBo

Log pod Mangartom danes:

 

Mariša Bizjak