Zapeljemo z glavne ceste Celje - Slovenske Konjice. Podamo se po ovinkasti cesti. Dalje, do travnatih površin, ki z vesoljem nimajo kaj dosti opraviti. Pred nami se pojavi tabla Vitanje. Kraj, ki pa ima dosti opravka s Hermanom Potočnikom - Noordungom. Poznamo ga kot pionirja kozmonavtike, vesoljskih poletov in tehnologij. Njegove ideje o vesolju in gibanju po njem povzemajo mednarodni vesoljski strokovnjaki še stoletje po njegovi smrti. Spoznali smo idejo o bivalnem kolesu in pravzaprav izvedeli, da Noordung v Vitanju ni nikoli zares bil. Zakaj pa je ravno tam postavljen najbolj znan slovenski vesoljski objekt in kakšna je njegova kaotična zgodovina? Spoštljivo zremo tudi v delček kamna z Lune in se primerjamo z velikostjo replike skafandra Neila Armstronga.

Vitanjski Center Noordung razstavlja kamen z Lune in repliko skafandra Neila Armstronga

Zapeljemo z glavne ceste Celje - Slovenske Konjice. Podamo se po ovinkasti cesti. Dalje, do travnatih površin, ki z vesoljem nimajo kaj dosti opraviti. Pred nami se pojavi tabla Vitanje. Kraj, ki pa ima dosti opravka s Hermanom Potočnikom Noordungom. Poznamo ga kot pionirja kozmonavtike, vesoljskih poletov in tehnologij. Njegove ideje o vesolju in gibanju po njem povzemajo mednarodni vesoljski strokovnjaki še stoletje po njegovi smrti.

"Slovenci smo izgubili stik za Hermanom Potočnikom –Noordungom po njegovi smrti. Ne samo da smo pozabili, kdo je on bil, celo pozabili smo, da je Slovenec in šele v 80. letih se je ponovno odkrivala tale zgodba." – Aljoša Gajšek, ki v Centru Noordung vodi oglede

Kar nekaj težav je povzročila sicer navdihujoča zgodba, na katero pa so v Centru Noordung najbolj ponosni. Lani februarja so se začeli z ameriško ambasado ob obisku astronavta slovenskih korenin Randolpha Bresnika in njegove žene Rebecce dogovarjati o tem, da bi v Vitanju začasno lahko na ogled postavili kamen z Lune. Pomagala je tudi Nasa. Konec avgusta je delček kamna z Lune, ki so ga prinesli iz zadnje misije Apollo 17, prispel v Vitanje.

"Kamen je bil pobran 13. oziroma 14. decembra 1972. Na Zemlji so ga razrezali. Nekaj delov je šlo v laboratorije na teste, nekaj koščkov, ki so se najlepše obdržali, so pa potem dali v pleksi steklo, z namenom, da potujejo po muzejih. Trenutno je en tak košček do konca leta pri nas. Težek je 120 gramov, vrste bazalt, star pa 3, 75 milijarde let." – Tanja Tamše, koordinatorica projektov

Kaja Ravnak